Politična govorica ulice

Ob nedavni interpelaciji proti Katarini Kresal je bilo mogoče znova zaslediti dilemo: ali človekove pravice ali ulica.
Jasno je, da je omenjena dilema pisana na kožo predvsem tranzicijski levici, ki se razglaša za varuha pravne države in človekovih pravic, predvsem malih in zatiranih ljudi, medtem ko so zanjo opozicijski politiki nič drugega kot trop huliganov ali celo »rjavosrajčnikov«, kot so jih poimenovali v znanem levičarskem tedniku. Tovrstna delitev na »demokrate« in »fašiste« je dobro znana še iz časov totalitarnega režima in jo stranke, ki so izšle iz njegove dediščine, neutrudno ohranjajo s prav iracionalno ihto. Zato ne preseneča, da smo v razpravi o interpelaciji slišali zelo malo argumentov (v prid Kresalovi), pa toliko več moraliziranja.
Parlamentarna razprava o interpelaciji bi verjetno utonila v pozabo, če se ne bi nedavno oglasila »Fronta za svobodo sveta« in pozvala ljudi, naj gredo 27. aprila na ulice – seveda v boj proti »fašizmu«, ki naj bi se skrival pod plaščem domoljubja. Za omenjeno organizacijo, ki jo seveda vodijo preverjeni kadri sodobne slovenske anarholevice, je domoljubje drugače mislečih isto kot fašizem. Da je »fašizem« v Sloveniji dejansko zelo raztegljiv pojem, je že dolgo znano. O tem govori pretresljiv film o Angeli Vode, o tem priča tudi dokumentarni film Otroci s Petrička, ki je za predsednika borčevske organizacije nesprejemljiv, ker menda razdvaja Slovence, hkrati pa isti človek v televizijskem intervjuju javno poje slavospeve nedavno umrli komunistični eksekutorki Zdenki Kidrič. Janez Stanovnik in Fronta za svobodo sveta sta tako poslala slovenski in svetovni javnosti nedvoumno sporočilo: pravo domoljubje je dovoljeno samo tistim, ki so na revolucionarni, (post)komunistični strani, vse drugo je fašizem. Kot da bi se vrnili v leto 1941, ko je komunistična partija pod krinko monopolizacije boja proti okupatorju jasno razglasila začetek krvave leninistične revolucije. Tiste revolucije, ki jo varuhi sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil tajijo, saj bi sicer relativizirali svojo črno-belo sliko o medvojnem dogajanju na Slovenskem.
Kako sprevržena je taka logika domoljubja, dokazuje tudi poteza ljubljanskega mestnega svetnika Petra Božiča: samo nekaj tednov po odkritju posmrtnih ostankov v Hudi jami predlaga vnovično poimenovanje ene od ljubljanskih cest po Josipu Brozu Titu. Ob tovrstnem cinizmu je sprevrženost levičarskega pojmovanja fašizma še toliko večja, takšno početje pa dodatno razgali tiste, ki poveličujejo titoizem (prek njega tudi terorizem komunističnih VOS, Ozne, SDV itd.) in hkrati bičajo »janšizem«. Mar ni to govorica ulice, ki jo tako obsojajo?

Opomba: ta komentar je bil objavljen 20. aprila na Facebooku, nekaj dni prej pa v Demokraciji.