Nekatere dileme glede odločanja za življenjski stan in duhovni poklic

Človekovo življenje zaznamujejo številne prelomnice. Tudi okrogli jubileji so neke vrste prelomnice, ko mora človek narediti kakšno veliko odločitev glede svojega življenja. Sam sem poleti zakorakal v svoje četrto desetletje življenja in nekako imam občutek, da sem se v sebi sicer že odločil, kaj želim, čeprav je do uresničitve še daleč. S sedanjo službo sem zadovoljen, čeprav nisem prepričan, da bom celo življenje počel to, kar počnem sedaj. Zagotovo bodo prišle nove priložnosti.
A vendar imam dostikrat precej nenavaden občutek, ko me marsikdo skuša spomniti na »dejstvo«, da se tako ali tako še nisem odločil in da niti ne vem, kaj bi rad v življenju. Ni redek pojav, da nekateri ljudje, ki jih sicer cenim, skušajo vzbuditi v meni dvome, ali sem se odločil prav. In mi seveda sugerirajo, naj dobro, ampak res dobro premislim, če je to, kar želim, res božja volja. Sam osebno sem se v življenju naučil, da božja volja usmerja človeka na tisto pot, kjer se bo počutil najbolj srečen, izpolnjen ter miren v sebi. O tem pa lahko človek presoja le sam pri sebi, po tem, kar čuti v srcu. Lahko mu pri tem kdo pomaga (npr. duhovni spremljevalec). Vendar pa ravno sam nekako doživljam, da me marsikdo skuša spomniti, da sem na »napačni poti«. Morda je to test za utrjevanje moje gotovosti, kdo ve. Vsekakor pa je na nek način boleče, da tej skušnjavi podlegajo tudi sicer zelo dobro duhovniki. Namreč, zaradi svoje izobrazbe in tudi zaradi svojega položaja (sem namreč samski) se je že marsikateri duhovnik spomnil, češ tega bomo pa spravili v semenišče, saj nam primanjkuje duhovnikov, marsikdo pa pri odločitvi za takšno službo omahuje. Takšen način izhaja iz nekakšnega tradicionalnega prepričanja, da je duhovniških poklicev »premalo«. Sam se s tem ne strinjam, pač pa pravim, da nam Bog vedno daje toliko duhovnikov, kolikor jih potrebujemo. Nič več in nič manj. V času močne sekularizacije, ko se tudi mnogi opredeljeni katoličani oddaljujejo od vere in Cerkve (kar je pravzaprav razumljivo, saj zgolj iz nekih tradicionalnih vzorcev ne morejo dobiti neke notranje sreče), je pač razumljivo, da je ljudi v cerkvah manj, s tem pa je tudi duhovnikov manj. Morda jih je na prvi pogled res premalo glede na infrastrukturo, ki jo morajo pokrivati, kajti župnij je veliko, med njimi so mnoge takšne, ki imajo zelo malo prebivalcev in bi lahko v prihodnosti postale del večjih župnij. Nerodno pa je, ker mnogi duhovniki nekako podležejo klišejem, da je duhovnikov premalo in da se splača malo dregniti v kakšnega domnevnega omahljivca. Vendar se ob tem dogaja, da pogosto dregnejo v napačnega, ki takšne »namige« razume kot poseg v njegovo svobodo, kar ima lahko precej grenke posledice.
Zagotovo je dandanes med vernimi mladimi (no, fanti, če smo iskreni) precej takšnih, ki bi se celo odločili za poklic duhovnika. Vendar jih pri tem ovira trajna zaobljuba samskosti, tj. celibat. Nedavno sem bil presenečen, ko mi je prijatelj pokazal link do članka, v katerem hrvaški karizmatik, duhovnik Zlatko Sudac, nasprotuje obveznemu celibatu, ki prvotno ni bil obvezni del duhovniškega poslanstva. Dejansko ima prav, kajti sprejem celibata ni integralni del mašniškega posvečenja. To dokazuje tudi Zakonik cerkvenega prava. Po ZCP se namreč kandidat za duhovništvo zaveže celibatu ob diakonskem posvečenju, pri čemer posvečenje ne pomeni hkrati zavezo celibatu, pač pa se slednje izvrši posebej (to ne velja za redovnike, ki se dajo posvetiti za duhovnike, saj namesto celibata izrečejo zaobljube k devištvu oz. samskosti). Podobno je tudi, ko duhovnik zapusti kleriški stan oz. se laicizira. Na primer, da to stori z namenom, da bi se (cerkveno) poročil. Vendar tega kljub prehodu v laiški stan ne more tega storiti, ker mora posebej zaprositi Sveti sedež za spregled celibata. Torej gre za disciplinsko določbo v Katoliški cerkvi, pa še to le za njen zahodni (latinski) del, kajti katoliški duhovniki vzhodnega obreda so lahko poročijo. Kar pomeni, da ima Sudac prav – le da njegovega mnenja nikjer ne obešajo na veliki zvon, celo med karizmatiki ne.
Dandanes zavezanost celibatu v praksi pomeni neke vrste puščavniško življenje. Življenje (škofijskih) duhovnikov ni več takšno kot nekdaj, ko so bile župnije dejansko neke vrste kmetije, ko je v župnišču stanovala župnikova družina, ko je bilo duhovnikov več, itd. To pomeni, da so duhovniki na župnijah več ali manj sami (če odštejemo stike s farani). Mar ni to breme za duhovnika? Zato ne preseneča, da je danes skrivnih »odstopov« iz linije celibata vse več.
Pa še to: pojem »duhovni poklic« je precej širok in ne zajema samo posvečenega življenja. Vsak, ki se odloča za posvečeno življenje, pa v sebi ve, da je za to poklican in da se lahko za to odloči brez zunanje prisile. O tem veliko govori in piše tudi teolog dr. Janez Juhant v svoji najnovejši knjigi (ter v intervjujih v Družini in Reporterju ta teden). Ideal kristjana je namreč biti svoboden pred Bogom. Prav je, da to svobodo ohranjamo in jo spoštujemo.

Kdo si prisvaja Staneta Kavčiča?

Postavitev doprsnega kipa Staneta Kavčiča, najbolj liberalnega politika komunistične nomenklature, verjetno ne bi toliko odmeval, če se ne bi ob njem simbolno zbrali tudi ljudje, ki so na takšen ali drugačen način povezani s Kavčičevo politično likvidacijo leta 1972.

Pomenljivo je, da je Kavčič postal predsednik republiškega izvršnega sveta (oz. vlade, kot se reče danes) le malo pred letom 1968, ki ni bilo zaznamovano samo s študentskim gibanjem, temveč tudi s simbolnim prestopom iz moderne v postmoderno, kar je pomenilo konec zaupanja velikim ideologijam (ne glede na to, da so se nekateri zahodni intelektualci, zlasti iz Francije, tudi po tistem še dolgo navduševali nad sovjetskim imperijem). Kavčič je pustil za seboj – glede na takratne razmere – odlično »petletko«, vendar je bil za partijske centraliste očitno preveč predrzen. Bil pa je med politiki prejšnjega režima še najboljši za Slovence. Ali drugače povedano: bil je najmanjše zlo med vodilnimi partijskimi politiki. Vsekakor manjše zlo kot pa Kardelj, Kidrič, Ribičič, Maček, itd. Zanimivo je sicer, da se je na prestol povzpel s pomočjo ideološkega preganjanja literarno navdahnjene »kontrarevolucije«. V Pučnikovem zborniku, ki ga je pred leti uredil dr. Milan Zver, tako najdemo magnetogram zasliševanja sodelavcev »problematičnih« literarnih revij (Revija 57, Perspektive), zasliševanja pa je vodil ravno Kavčič. S tem se je morda izkazal za dovolj »pravovernega«, da se je lahko povzpel na eno najbolj vplivnih funkcij v tedanji socialistični republiki Sloveniji. Vendar le za nekaj časa – ko je prišlo do podobnega obračuna z liberalno usmerjenimi komunisti tudi drugod po Jugoslaviji, so sledila svinčena leta, ki so dejansko trajala vse do smrti Josipa Broza Tita leta 1980. Šele po tistem se je začel jugoslovanski družbeni in politični prostor znova odpirati, čeprav je nad porajajočo se opozicijo ves čas visel Damoklejev meč represije komunistične tajne službe ter skrajno konservativnega generalsko-oficirskega gremija JLA.

Postavitev spomenika Kavčiču vzbuja mešane občutke. Med predlagatelji postavitve kipa je namreč tudi pokojni Peter Božič, ki je prav tako predlagal poimenovanje bodoče vpadnice po Josipu Brozu Titu. Po istem Titu, ki je bil najbolj zaslužen za politično odstranitev in posledično osamitev Staneta Kavčiča. Med pobudniki najdemo celo ime bivšega šefa Združene liste (sedaj Socialnih demokratov) Janeza Kocijančiča, ki po navedbah nekaterih virov zagotovo ni sodil v krog podpornikov Staneta Kavčiča v sedemdesetih letih – razen če je spoznal svojo zmoto. In nenazadnje: glavni promotor Kavčičevega kipa je ljubljanski župan Zoran Janković, ki ne more skriti svoje politične povezanosti z Milanom Kučanom, čigar kariera se je začela vzpenjati ravno po Kavčičevem padcu. Leta 1973 je postal sekretar SZDL, pet let kasneje pa je postal predsednik republiške skupščine, vse do leta 1982, ko je postal slovenski predstavnik v centralnem komiteju ZKJ in nato predsednik CK ZKS. Tudi Kučan ne sodi med tiste, ki bi bili Kavčičevi somišljeniki – razen če se je od Kavčiča distanciral zaradi oportunizma, kajti v tistih časih je bilo tvegano izražati solidarnost z »odpadniki«, kot je bil npr. Milovan Djilas (mar ni dandanes precej lažje podpreti nekega Vilija Rezmana, ki ga je upokojenska stranka dala na čevelj?). Presenetljivo pa je, da je Kučan, ki je bil dejansko učenec vrhovnega udbovca in strokovnjaka za »vzporedno ekonomijo« Ivana Mačka-Matije, v osemdesetih letih zajahal Kavčičevega konja in napovedal »sestop z oblasti«. Uporabil je torej frazo, ki jo je v resnici izumil tedanji pripravnik v Kučanovem kabinetu Borut Pahor. Isti Pahor, ki je zaradi ponudbe, da dobi službo v centralnem komiteju ZKS, odpovedal podiplomski študij v tujini, je dandanes neke vrste naslednik Staneta Kavčiča.

Toda Pahorjeva navzočnost ob odkritju doprsnega kipa niti ni sporna. Bolj sporno je to, da Pahor sam po sebi ni dostojen Kavčičev naslednik. Ne toliko zaradi svojega komunističnega porekla, pač pa zaradi tega, ker se na premierskem položaju ne znajde najbolje. Povsem razumljiva pa je odsotnost Janeza Janše in Igorja Bavčarja, ki sta po Kavčičevi smrti izdala njegov dnevnik in spomine. Preprosto zato, ker je nedostojno, da bi morala glede na svoj prispevek, ki sta ga pustila v času osamosvajanja Slovenije, sekundirati mogočnemu ljubljanskemu županu, ki seveda ne mara ne Janše, ne Bavčarja. Oba se morata ukvarjati s policijsko preiskavo, prvi zaradi oklepnikov, drugi zaradi Istrabenza. Janković je tako dejal, da na univerzalnost Kavčičevega dela in pogledov kaže tudi dejstvo, »da se ga danes nobeden ne odreka, vsi se ga lastijo«. In kdo se ga pravzaprav lasti? Predvsem tisti, ki bi, če bi se ponovilo leto 1972, ploskali ob njegovi politični likvidaciji. Nehigienično je tudi, da nostalgiki nekdanjega režima ploskajo enkrat Titu, drugič Kavčiču. Seveda pa ne bodo upali (ali pa ne bodo hoteli) zaploskati očetu slovenske demokracije dr. Jožetu Pučniku.

In še ena Jankovićeva cvetka: "Slovenijo prihodnosti je /Kavčič/ pravzaprav videl takšno, kot si zanjo prizadevamo še danes. Moderno, odprto, socialno pravično, živečo v sožitju s sosedi, temelječo na znanju in ekonomsko učinkovito," je dejal ljubljanski župan. Koliko so njegove besede skladne z dejanji, pa presodite sami. Vsekakor je ljubljanska mestna oblast s poklonom Kavčiču demokratični Sloveniji poslala precej dvoumno sporočilo.

"Jaz imam prav!"

Nekako s temi besedami je premier Borut Pahor gladko zavrnil kritike dr. Franceta Bučarja, češ da je predlagani arbitražni sporazum za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora slab za Slovenijo. Bučar je namreč v ponedeljek objavljenem pogovoru za TV Slovenija menil, da je predlagani arbitražni sporazum s Hrvaško zelo slab in tudi škodljiv. Kot je dejal, sporazum v celoti uresničuje hrvaška stališča, saj arbitrom v enem členu najprej narekuje določanje meje na morju in kopnem po načelih mednarodnega prava, šele nato pa bodo določali, kje bo stik Slovenije z odprtim morjem.
In kaj je storil Pahor? Dejansko z Bučarjem niti ni polemiziral, samo rekel je, da je za Slovenijo sporazum dober, »zamuditi priložnost, da bi ga podpisali, pa bi bilo v škodo našim nacionalnim interesom«. Zakaj tako, pa premier seveda ni pojasnil. Pač se je oprl na argument avtoritete, češ v tej državi sem jaz šef (ko bi to veljalo tudi v vseh aferah, v katere je vpleten generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl), torej imam vedno prav.
Seveda Pahorjeva nenavadna avtoritarnost ter prepričanost v lastni prav ni nekaj neobičajnega. Spomnimo se znamenitega sporazuma Drnovšek-Račan. Tudi tedaj je vladajoča elita prepričevala vso slovensko javnost, kako je sporazum dober za Slovenijo ter da je to daleč najboljši kompromis, ki ga je bila Slovenija zmožna doseči. Seveda smo vsi tisti, ki poznamo problem meje v Istri malo bolj od blizu, dobro vedeli, da so bile te besede veliko sprenevedanje. Sporazum Drnovšek-Račan je dejansko pomenil veliko uslugo Hrvaški, saj je legaliziral mejo na Dragonji (kjer, iskreno povedano, nikoli prej ni bila), hkrati pa s tem zakoličil izhodišče morske razmejitve po sredini Piranskega zaliva, kar pomeni, da je dostop Slovenije na odprto morje odvisen zgolj od dobre volje naših sosedov. Kajti po takšnem konceptu razmejitve nam dostop do mednarodnih voda ne pripada avtomatsko – in ni treba imeti pravniške izobrazbe za takšno ugotovitev. K sreči je sporazum kmalu zatem propadel, vendar presenetljivo zaradi hrvaške (in ne naše) strani. Tako je sporazum postal mrtev. Tudi njuna podpisnika Janez Drnovšek in Ivica Račan nista več med živimi.
Po mojem osebnem prepričanju bi bilo mogoče pravično mejo začrtati zgolj s pomočjo mednarodne arbitraže, ki bi morala najprej ugotoviti, kakšno je sploh PRAVNO-FORMALNO stanje na dan 25. 6. 1991. Kakšno je bilo dejansko stanje jurisdikcije obeh republik, seveda ni težko ugotoviti – toda ali se to stanje ujema s pravno-formalnim stanjem? Najbrž ne. Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom razpuščeno Svobodno tržaško ozemlje, cona B je pripadla Jugoslaviji. Ne Sloveniji in/ali Hrvaški, pač pa Jugoslaviji kot naši skupni državi. Kar pomeni, da je bilo treba mejo med republikama šele zarisati. Južna meja cone B je potekala po reki Mirni in to je zadnja mednarodna priznana meja v Istri, znotraj cone B pa sta se kot uradna jezika uporabljala slovenščina in italijanščina (čeprav so na tem območju verjetno živeli tudi hrvaško govoreči prebivalci Istre). Če bi torej zarisali mejo bolj na severu, potem bi morala meja med republikama teči po občinskih mejah, torej tudi po južni meji občine Piran. In kje poteka ta meja? Po sredini Savudrijskega polotoka, ki je že stoletja spadal v piransko občino. Zanimivo je, da ta meja ni bila nikoli razveljavljena, pa tudi njena sprememba ni bila nikdar potrjena niti v republiških skupščinah Socialistične republike (SR) Slovenije in SR Hrvaške, pa tudi ne v jugoslovanski zvezni skupščini. Tudi če bi do takšne potrditve prišlo, bi bila z mednarodnopravnega vidika neveljavna, saj je Londonski memorandum prepovedoval spremembo občinskih meja, kajti meja med Jugoslavijo in Italijo je bila dokončno urejena šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Osimskimi sporazumi. V posebnem statutu, ki je bil priloga Londonskega memoranduma, je v 7. členu navedeno: ˝Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.˝ Kljub temu pa je prišlo do protipravne priključitve območja Savudrija in Kaštela – kljub uporu prebivalcev – tedanji SR Hrvaški. Torej je jasno, da je sedanje stanje jurisdikcije pravno nično! Da je res tako, dokazuje tudi stalno spreminjanje jurisdikcije v škodo Slovenije, ki je na dan osamosvojitve nadzirala Piranski zaliv v celoti! Zločin, ki ga je na ta način zagrešila komunistična oblast tedanje SR Slovenije, je tako dobil kritje z novimi dejanji v škodo Slovenije z dopustitvijo gradnje mejnih prehodov sosednje države na slovenskem ozemlju, čeprav je po osamosvojitvi tedanji predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić v posebnem pismu trdil, da gre le za začasen režim na meji. Ravno v tistem času so bili občini Buje protipravno priključeni še zaselki na južnem bregu Dragonje, kar dokazuje, da se je jurisdikcija sosednje države širila proti severu. Če bi bila meja trdno določena, se to ne bi smelo dogajati! Rešitev je torej ugotovitev pravnoformalnega stanja na dan 25. 6. 1991 na podlagi Londonskega memoranduma ter občinskih meja iz tistega časa. Šele od določitve kopenske meje dalje se lahko pogovarjamo o meji na morju.
Glede na navedena dejstva je jasno, da smo s sedanjim arbitražnim sporazumom dobili novega »trojanskega konja«, ki pomeni ponovno oškodovanje slovenskih interesov. Le če bomo z referendumom zavrnili omenjeni sporazum, imamo še možnost za določitev pravične meje – sicer se nam obeta epilog, ki bo v škodo naši državi.

Resen premik ali predstava za javnost?

Novica, da je policija pridržala dva nekdanja predsednika uprave v družbah Pivovarna Laško ter Istrabenz, torej Boška Šrota in Igorja Bavčarja, je verjetno marsikoga presenetila, hkrati pa vzbudila vtis, da se policija vendarle zavzeto loteva gospodarskega kriminala. Ergo: sedanja vlada je v boju proti tajkunom bolj uspešna kot prejšnja, torej Janševa vlada.
Pa je res tako? Odkar je oblast prevzela Pahorjeva vlada, se o boju proti tajkunom skoraj ni govorilo, razen takrat, ko so se predstavniki koalicijske stranke Zares razburjali zaradi domnevnega reprogramiranja t. i. tajkunskih posojil s strani NLB. Pa še tedaj se je izkazalo, da je tranzicijska levica zgolj žrtvovala Boška Šrota in Igorja Bavčarja, da je lahko zaščitila nekatere druge tajkune, med katerimi ima poseben status Gregor Golobič, sicer aktualni visokošolski minister ter predsednik Zaresa. Spomnimo se, da je za aretacijo Šrota in Bavčarja najbolj navijal Golobičev ter Kučanov somišljenik, aktualni ljubljanski župan Zoran Janković, ki – gledano s stališča etike – ni nič boljši od Šrota in Bavčarja. Bavčar in Šrot sta sicer izgubila svoj položaj v slovenskem gospodarstvu in sta se znašla v policijski preiskavi, vendar pa se postavlja vprašanje, ali bo morda vlada poskušala metati pesek v oči, češ da je opravila tisto, česar ni uspelo Janševi vladi. Zanimiv je tudi odnos medijev do aretacij obeh tajkunov: ko je bil v času Janševe vlade aretiran gradbeni tajkun Ivan Zidar, je bilo to pridržanje razglašeno kot tipična politična poteza, s katero naj bi Janša reševal svojo kožo pred volitvami. Sedaj, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah, s strani istih oseb ni mogoče več slišati tovrstnih ocen. Zagotovo pa bo policijska akcija zelo prišla prav notranji ministrici Katarini Kresal, ki se je v zadnjem času nekoliko umaknila iz javnosti. Prav tako bo akcija verjetno vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost javnosti od najbolj perečih problemov.
Zanimivo ob vsem tem pa je sprenevedanje nekaterih koalicijskih strank, na primer LDS. Tako poslanec LDS Borut Sajovic razglaša, da so tajkuni odpirali šampanjce v času prejšnje vlade, kar naj bi pokazala tudi današnja policijska akcija – pa čeprav je vsakemu Slovencu, ki ima kolikor toliko dober spomin, jasno, da so tajkuni nastali že v devetdesetih letih, torej v času, ko je vladala ista LDS, kateri pripada Sajovic, le da se je »velika« LDS kasneje cepila na »malo« LDS ter Zares. Ob tem je zanimivo, da se je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski lotil ustanavljanja nove levosredinske stranke, ki naj bi združila nekatere razočarane levičarje ter tiste, ki se doslej niso našli v nobeni od obstoječih strank tranzicijskega trojčka KGB (plus DeSUS). Akcija Dimovskega je po svoje nenavadna, saj je po debaklu z Golobičevo »Zares« - slednja se po razkritih Golobičevih lažeh ne bo več zlepa pobrala – veliko levičarjev, ki so podpirali Golobičevo paradigmo »nove politike«, ostalo pasivnih. Poleg tega je podoben projekt le malo pred volitvami nastal tudi na desni sredini in sicer Krščansko-demokratska stranka, ki je v javnosti praktično nevidna, s čimer se potrjuje sum, da je bila ustanovljena predvsem z namenom krasti glasove NSi. Slednji je sicer v zadnjem času nekoliko pošla sapa, čeprav se je v zadnjih dneh znova začela oglašati. Vprašanje pa je, ali lahko doseže kakšen večji javnomnenjski učinek brez izdelanega alternativnega vladnega programa, kar bi morala biti naloga strankarskih programskih odborov. NSi ima glede tega težave, saj je kar nekaj nekdanjih ministrov iz njenih vrst pristalo v strokovnem svetu SDS. Zato se postavlja vprašanje, ali bi moral t. i. desni trojček SDS-NSi-SLS v tem času združiti moči in predstaviti skupno alternativo sedanji vladajoči politiki. Kajti jasno je, da je v tem trenutku mogoče Slovenijo voditi bolje. Približno tako je Borut Pahor zatrjeval pred kakšnim letom dni, ko so bile razmere veliko boljše. Bomo torej dobili »alternativo alternativi«?

Nazaj v socializem!

Ali se Sloveniji obeta stavkovni val? Vsaj tako je videti po tistem, ko so se delavci Gorenja uprli upravi s spontano stavko, organizirano mimo sindikata. Nič čudnega torej, da je dolgoletni sindikalni voditelj Dušan Semolič ostal skoraj brez besed. Mar ni on še kot skupščinski delegat tik pred osamosvojitvijo Slovenije na Trgu republike (pred parlamentom) ščuval delavce proti Demosovi vladi, češ da ne ve, kaj bi sama s seboj? Morda je nervozen, ker se je na nek način zgodila repriza litostrojske stavke iz leta 1987, iz česar je izšel prvi nekomunistični sindikat in posledično tudi tedanja Socialdemokratska zveza Slovenije (predhodnica sedanje SDS).
Osebno se pri gospodarskih vprašanjih bolj nagibam v smer klasičnega liberalizma (morda me bo zato kdo ozmerjal z neoliberalcem), kljub temu pa do delavskega vprašanja nikakor nisem ravnodušen. Vedno pa zagovarjam tezo, da Slovenija ne more biti socialna država, če ni pred tem pravna država. Skratka, brez vladavine prava je socialna država zgolj floskula. Ko delojemalec sprejme zaposlitev od delodajalca, obe strani podpišeta pogodbo, ki jo morata spoštovati. Čeprav sta obe strani formalno enakopravni, pa je v realnosti drugače: delodajalec ima veliko več moči, zato si lahko bolj pogosto privošči kršitev delovne pogodbe – pač iz zavesti, da delojemalec še zdaleč nima tolikšne moči, da bi lahko sam sankcioniral kršitev pogodbe. Gospodarska družba si pač lahko privošči, da kakšnega neubogljivega delavca zabriše na cesto in tako žrtvuje en majhen del mase za celoto (kar je na podoben način marksistično razmišljanje kot tisto načelo »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo«, ki ga lahko preberemo tudi v Svetem pismu). Delavec si podobnega ukrepa proti firmi ne more privoščiti, razen če je kakšna medijska zvezda in lahko delodajalcu reče »J**i se, grem rajši drugam«. Večina navadnih smrtnikov pa si tega ne more privoščiti. Ravno zato je toliko bolj pomembno zagotavljanje pravne varnosti zaposlenih. Mimogrede, se spomnite kmečkih uporov? Zakaj so se že zgodili? Ne zaradi previsokih davkov ali podobnih nevščenosti, ampak zaradi nespoštovanja »stare pravde«, torej prvotnega dogovora, na katerem je temeljil odnos med fevdalnim gospodom ter kmetom (delavcev v današnjem pomenu besede takrat niti poznali niso). In v tem je tudi bistvo delavskega vprašanja dandanes.
Ne vem sicer, na kakšnem dogovoru temelji višina plač delavcev v Gorenju, toda glede na medijska poročila so vodilni v Gorenju priznali napako, ki se je zgodila pri obračunu plač v avgustu. Predsednik uprave Franjo Bobinac je sicer že dejal, da zviševanje plač ne bo prišlo v poštev, kljub temu pa je uprava izplačala draginjski dodatek delavcem in sicer v višini 150 evrov (ali so napako v obračunu plač popravili, seveda ne poroča nihče!??). Kar pa je seveda le zelo kratkoročna rešitev. Uprava sicer zatrjuje, da se podjetje po prestani gospodarski krizi počasi pobira in bo lahko prešlo na polni delovni čas – kljub temu pa bi najraje videli, da bi delavci še naprej delali za manj kot 500 evrov mesečne neto plače. Kar je za slovenske razmere katastrofalno nizka plača! Spomnimo se, da se nam je v zadnjih letih standard sicer precej dvignil, uvedba evra pa je precej podražila življenje (če grem v Ljubljani na klasično pico in veliko pivo, bo moj žep olajšan za več kot deset evrov, kar v stari valuti znese nekje okoli 2750 tolarjev, tri leta nazaj pa sem lahko za isto hrano in pijačo odštel za »jurja« manj), tudi po zaslugi monopolov in kartelnega povezovanja. Tako smo se znašli v povsem bizarni situaciji: standard in cene so podobne kot v Evropski uniji, nekatere plače pa so še vedno balkanske. In tu se znova pojavi problem industrijskih gigantov, ki smo jih podedovali iz časov socializma: namesto da bi prišlo do postopnega prestrukturiranja teh družb, se še vedno ukvarjamo s problemi zgodnje tranzicije. Tipičen primer je npr. Mura, ki bi ji vsako umetno podaljševanje življenja z državnimi finančnimi injekcijami dolgoročno zgolj poslabšalo položaj. Dejstvo, da imamo še vedno toliko tisoče nekvalificiranih delavcev, še posebej v regiji, kot je Pomurje, je enostavno katastrofa. Zamujenih je bilo veliko priložnosti za dolgoročno preureditev tradicionalne industrije v sistem, ki bi odgovarjal sodobnim gospodarskim in socialnim razmeram. Nekdaj sem bil nasprotnik selitve tekstilne industrije na daljni Vzhod, dandanes pa vidim, da pravzaprav ni druge rešitve, saj je delovna sila pri nas očitno predraga, razen če delodajalec hoče, da bo delavec delal za »đabe«, kar je velika utopija. Dejstvo je namreč, da se spodobno plačana delovna sila vedno dolgoročno obrestuje – če pa družba, kot je Gorenje, ni sposobna spodobno plačevati svojih delavcev, naj proizvodnjo izseli iz Slovenije. Seveda pa bi v tem primeru dobili pravo armado brezposelnih. Še en dokaz o zamujenih priložnostih.
Glede na delovanje sedanje vlade niti ne čudim več, da je tako. Če namesto spodbud h krepitvi gospodarstva ter davčne razbremenitve dobivamo nove obremenitve, in če vlada govori, kako je treba varčevat, obenem pa popušča sodnikom, potem ni čudno, da Slovenija drsi v socialistično regresijo.

Izvirnost, plonkanje in čredništvo

Moram vam priznati nekaj precej bizarnega. No, na prvi pogled nič posebnega. Namreč vse bolj mi postaja na nek način všeč sedanji finančni minister dr. France Križanič. Vsaj odkar je predlagal večjo obdavčitev tistih, ki nimajo (oz. nimamo) otrok. Na prvi pogled se sliši grozljivo, toda finančno ministrstvo je hitro umirilo razburjene duhove, češ da je minister samo malo nerodno govoril in da s(m)o ga napačno razumeli. Se pravi, družine, ki imajo več otrok, bodo manj obdavčene. Lepo. Morda minister Križanič s tem hodi v zelje NSi, kdo ve? Socialisti so sicer znani po tem, da bolj obdavčujejo, saj nenazadnje povečujejo javno porabo. Končno torej ena izjema v vrstah SD. Toda pozor – zelo podoben predlog je pred leti spravil v javnost podjetnik Ivo Boscorol. Sicer uspešen podjetnik, ki pa je poraženega kandidata za predsednika RS Lojzeta Peterleta spravil v precej neroden položaj, saj je bila Peterletova kampanja tudi po finančni plati precej neposrečena. Ergo: minister Križanič torej plonka od »katoliških fundamentalistov«.
To seveda še ni vse. Morda se boste spomnili, da je isti minister v začetku maja letos obljubil nekakšne finančne »bombončke« za državljane, imenovane »univerzalni temeljni dohodek«, kar naj bi zneslo 500 evrov na državljana. Za čas gospodarske krize na prvi pogled privlačna, vendar v resnici skrajno bizarna ideja. Če predpostavljamo, da nas je Slovencev oz. slovenskih državljanov dva milijona, bi to pomenilo, da bi moral v ta namen razdeliti kar milijardo evrov. Glede na varčevanje v času krize se moramo vprašati, od kje jih bo vzel? Na njegovo srečo pa ga kasneje nihče ni prijel za jezik in mu očital, da ravna podobno kot predsednik DeSUS-a Karl Erjavec, ki je obljubljal najnižjo pokojnino v vrednosti tisoč evrov in s tem prinesel kar nekaj dodatnih glasov svoji stranki (ki ima v tem mandatu kar za 75 odstotkov več poslancev kot v prejšnjem mandatu). In tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku za državljane ni nekaj izvirnega, saj gre le za nekoliko drugačen opis ideje o »delnici države«. Se pravi, država je podjetje, državljani pa smo njeni delničarji in dobimo izplačane dividende, če država posluje uspešno. Omenjeno idejo je nekdaj na spletnem forumu NSi na veliko razglašal koroški podjetnik (in nesojeni predsedniški kandidat) Stanislav Sevčnikar, ki je zaslovel s svojo knjigo »Zdrava sol« (Sale Salute).
Minister Križanič ima torej res srečo, da mu nihče ni očital plagiatorstva, ne v primeru univerzalnega temeljnega dohodka in tudi ne v primeru napovedi obdavčevanja tistih, ki nimamo otrok. Predsednik največe opozicijske stranke Janez Janša ni imel takšne sreče, saj so ga zalotili »s prsti v marmeladi« (po Golobiču), ko si je sposodil nekaj fraz od nekdanjega britanskega premierja in za to dobil Večerovo nagrado Bob leta. A kaj hočemo, JJ je v naši državi prepoznan kot eklatanten primer najbolj obskurnega političnega kriminalca vseh časov. Če leta 1988 ni ukradel tajnega vojaškega dokumenta, je leta 1994 skušal narediti državni udar. Če ni naredil državnega udara, so njegovi pretepači v vojaških uniformah pri Depali vasi napadli civilista. Če njegovi pretepači niso napadli civilista, je pa JJ trgoval z orožjem. Če ni trgoval z orožjem, je dobil podkupnino pri nabavi oklepnikov Patria. Če ni dobil podkupnine, je pritiskal na medije. Če ni pritiskal na medije, je plonkal od britanskega premiera in za to dobil celo nagrado. Če ni plonkal, je pa izdajal tajne podatke o tem, kaj je na nekem sestanku izjavila Katarina Kresal. Kar dolg seznam, kajne? Pač, takšnim je treba vedno gledati pod prste, ker se nikoli ne ve, kdaj bodo prestopili prag dovoljenega. Ekipi, ki jo vodi Borat, pardon, Borut Pahor, tega ni treba početi, kajti oni so pošteni in preveč naivni, zato lahko mirno zamižimo na eno oko, ko bodo naredili kakšno novo neumnost. Kot sem že nekajkrat zapisal tisti stari latinski pregovor: kar se spodobi »našim«, se ne spodobi »ne-našim«. Quod licet Iovi, non licet bovi.
Ampak nekaj je pa le zanimivo. Namreč, v primeru Janševega domnevnega plonkanja so tisti, ki so ta greh odkrili, rabili kar nekaj mesecev. In ko je na dan prišla podobnost tistega znamenitega Janševega govora ob dnevu državnosti z govorom (nekdanjega) britanskega politika, so »rdeče tercialke« nenadoma dvignile glas in obsodile to barbarsko dejanje, za katerega ob podelitvi nagrade Bob leta kobajagi niso vedele. Ti, ti, grdi Janša! Najprej plonkaš, nato pa se niti ne opravičiš, pač pa celo dobiš nagrado za svoje plonkanje! Baron Münchhausen, pardon, Gregor Golobič se je za svojo laž vsaj opravičil, pa je bila samo ena. Pa ti, poredni Janez?
No, šalo na stran. Poglejmo rajši drug primer. Pred leti je komercialna televizija Pop TV za božični večer pripravila krajši pogovor s tedanjim ljubljanskim nadškofom dr. Francem Rodetom. Slednjega so med drugim povprašali tudi o tem, ali podpira gradnjo džamije. Dr. Rode je v svojem odgovoru izrazil pomislek, da pri islamu ni razmejitve med verskim in svetnim, kot jo poznamo v krščanstvu, zato je džamija neke vrste politični objekt. Po omenjenem pogovoru so pretekli približno trije tedni, v katerih se ob nadškofove besede ni spotaknil praktično nihče – kot da bi bile namerno preslišane. Vse dokler se ni oglasil tedanji mufti v Sloveniji Osman Đogić in zagnal vik in krik. In glej ga, zlomka – ko se je oglasil Đogić, so mnogi varuhi laične države kar naenkrat ugotovili, da je nadškof Rode v pogovoru za Pop TV širil nestrpnost in uporabil sovražni govor, ob tem pa s prstom kazal na druge ter jim očital natanko tisto, kar počne sam. Zanimivo, pred tem pa tri tedne popoln molk! Ravno zato je naknadno moraliziranje o domnevno nestrpnem nadškofovem nastopu izpadlo totalno prozorno. Samooklicani varuhi morale (ki sicer prisegajo na etični relativizem) so očitno čakali na primeren impulz, ko morajo reagirati na očitno nesramnost, ki si jo je privoščila tista kriminalna zalega, imenovana RKC. Zadeva deluje podobno kot tista igra s kravo vodnico, ki je malo bolj komplicirana, saj se morata v vlogi »tepčka« znajti kar dve osebi naenkrat – tista, ki je krava vodnica, in tisti, ki mora uganiti, katera je tista krava, ki ima glavno vlogo. Toda glavno pri tej igri je, da krave skupaj zamukajo na ukaz.
Zakaj sem omenil ta primer? Preprosto zato, ker se kot katoličan srečujem z očitki, da sem ovca (po možnosti s plombiranimi možgani). To pomeni, da ne znam misliti s svojo glavo, pač pa sem del črede, kjer se moram hočeš nočeš ravnati po navodilih svojega pastirja. Se pravi, da ponavljam zgolj to, kar župnik v nedeljo pove pri pridigi. Je pa res optimist tisti, ki misli, da si bom od nedeljske pridige vse zapomnil in nato šel to pisat na internet. Sicer pa me ne moti, če me kdo označi za ovco, ki mi je čisto v redu in pohlevna žival, a vendarle opažam, da je pojav čredništva najbolj prisoten pri tistih, ki se hvalijo s tem, kako znajo misliti s svojo glavo.
Zdaj razumete, zakaj mi je minister Križanič postal simpatičen? Preprosto zato, ker vsaj posredno prizna, da mu je zmanjkalo idej in ker mu niti ni več nerodno ponavljati za drugimi. Je pač tako, da mora človek imeti vsaj nekaj politične intelegence za ministrski položaj, četudi je morda strokovnjak na svojem področju. Aktualnemu finančnemu ministru politične inteligence (tudi higiene) na žalost primanjkuje, sicer na svojem ministrstvu verjetno ne bi zaposlil človeka, katerega edina referenca je ta, da je leta 1988 kot pripadnik SDV sodeloval pri aretaciji četverice JBTZ. Morda pa je ravno v tem poanta, da je ta nekdanji udbovec zaslužen za pregon kobajagi nevarnega kriminalca, ki je danes vodja največje opozicijske stranke. Ne vem, zakaj ga potem ni rajši zaposlila notranja ministrica Katarina Kresal…

Obsodba napada na gejevske aktiviste

Spodaj podpisani Gašper Blažič obsojam fizični napad na novinarja Mitjo Blažiča, ne glede na dejstvo, da se v Ljubljani in Sloveniji iz takšnih ali drugačnih razlogov zgodi veliko fizičnih napadov iz takšnih ali drugačnih nagibov – tudi političnih.

Napadenega Mitje Blažiča sicer ne poznam osebno in z njim tudi nisem v sorodu, je pa res, da sva oba novinarja. Ideološko sva najbrž na nasprotnih bregovih in sam tudi nisem ravno zagovornik gejevskih aktivistov. Kljub temu pa smatram fizične napade nanj in tudi na ostale geje oz. gejevske aktiviste za nesprejemljivo in obsojanja vredno. Nestrinjanje z načeli, ki jih zagovarjajo gejevski aktivisti, tu nimajo kaj dosti opraviti – gre namreč za veliko bolj pomembne zadeve, namreč za toleranco do nasilja iz ideoloških nagibov. V času komunističnega režima je bilo tovrstno nasilje do drugače mislečih del sistema in tudi uradno zapovedano. Zavedajmo se, da lahko ideološko nasilje lahko prizadane vsakogar izmed nas. Zato moramo proti temu pojavu nastopati enotno.

Sam ne želim špekulirati o ozadju tega napada ter o političnem prepričanju napadalcev. Kdorkoli bi na podlagi ideološkega predalčkanja začel lov na čarovnice, bi s tem dejansko naredil napadalcem veliko uslugo.

Upam, da bo policija napadalce kmalu našla in jih tudi ustrezno kaznovala.

Svoboda govora - kaj je že to?

Med včerajšnjimi novicami na spletnem portalu STA sem zasledil tudi poročilo o sestanku notranje ministrice Katarine Kresal s predstavniki nevladnih organizacij. Že sam pojem »nevladne organizacije« mi vzbuja precej mešane občutke, ki so prej neprijetni kot prijetni, saj gre večinoma za ideološke (kajpak levičarske) aktiviste. Da ne bo pomote – tudi ideološki aktivisti imajo vso pravico civilnodružbenega angažiranja, to je navsezadnje njihova državljanska pravica. A moti me to, da so si v času tranzicije tako rekoč vzeli civilno družbo za svoj fevd, čeprav jim vseeno ni uspelo vzpostaviti monopola (verjetno jim je nekoliko ponagajal Zbor za republiko, ki pa je kobajagi podaljšana roka opozicijskih strank – fuj in fej!!). In nenazadnje – za stik med vlado in ne-vladnimi organizacijami skrbi nihče drug kot nekdanji poslanec LDS Jožef Školč, ki je za to področje zadolžen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, potem ko je precej grdo izvisel na državnozborskih volitvah. Ravno Školč pa je tisti, ki je na vrh LDS pripeljal Katarino Kresal, sedanjo notranjo ministrico.
Že naslov novice na STA je precej neobetaven. Glasi se namreč tako: »Kresalova: Policija ne bo tolerirala nasilja nad istospolno usmerjenimi«. V redu, tudi jaz sem proti nasilju. In menim, da tudi gejev nima nihče pravice fizično (ali verbalno) napadati. V uvodu novice pa piše tole: »Notranje ministrstvo in policija ne bosta tolerirala nasilja nad istospolno usmerjenimi, je po srečanju s predstavniki nevladnih organizacij dejala notranja ministrica Katarina Kresal. Dodala je, da so omenjeni predstavniki dobili zagotovila, da bo v policiji ničelna toleranca tako do nasilja kot do sovražnega govora do istospolno usmerjenih.« Tu pa se pojavi »hakelc«, saj je omenjen sovražni govor, po angleško »hate speech«. O definiciji omenjene besedne zveze ne bi razpravljal, lahko si jo preberete na spletni strani Spletno oko (https://www.spletno-oko.si/sovrazni_govor/). Problem pa je, ker je »sovražni govor« tiste vrste pojem, ki ga je mogoče poljubno raztegovati – tako kot na primer »fašizem«. Če se definicija sovražnega govora po potrebi razširi, bi se za sovražni govor lahko štelo tudi moje nasprotovanje uvedbi homoseksualnih porok ter posvojitvi otrok (s strani homoseksualnih parov). S tem pa se svoboda govora ter izražanja mnenj nevarno skrči. Še več – vse tiste nestrpneže, ki bi se fizično lotili homoseksualcev, bi nekateri vrgli v isti koš s tistimi, ki na miren način opozarjamo na nekatere nesprejemljive vzorce povzdigovanja gejevskega življenjskega sloga. Pri tem je zanimivo to, da razni civilnodružbeni aktivisti zelo radi obsojajo druge, ker da so kobajagi nestrpni, medtem ko je njim samim dovoljeno biti nestrpen. Ko pa pride do nestrpnih izbruhov npr. proti katoliškim vernikom, je to normalen pojav. Še dobro se spomnim, kako je pred mnogimi leti tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek razglabljal o tem, kako smo katoličani pravzaprav sami krivi, da je toliko »protikatoliške« nestrpnosti. Kar seveda ne velja za nekatere druge skupine, ki niso krive za to, če jih nekateri ne marajo. Torej: kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi govedu, so rekli stari Rimljani (ali po latinsko: Quod licet Iovi, non licet bovi).
Upam seveda, da ne bo prišlo do takšne prakse, ki bo posegla v človekove pravice in svoboščine na tak način. Kajti široke definicije sovražnega govora in posledična represija proti drugače mislečim je enako nesprejemljiva kot napadi na homoseksualce.

Film o Gregorju Golobiču

Iz zanesljivih virov sem izvedel, da naj bi v ZDA že začeli snemati biografski film o Gregorju Golobiču. Film naj bi nosil naslov "Zgodba o uspehu", prikazoval pa naj bi veliko naklonjenost Slovencev politiku, ki ima velik talent: zna kljubovati vsem svojim napakam (pardon, lažem). Glavno vlogo bo igral Gary Hershberger (na sliki). Problem igralca pa je edino v tem, da ima prekratke noge in ga bo treba dati na natezalnico. Vsaj v nadaljevanki Twin Peaks, kjer je Gary nastopal kot Mike Nelson (svetlolasi družabnik Bobbyja Briggsa), je zgledal bolj kratkonogi.

ultra filmska zvezda press

Odmev na evropske volitve

Od mojega zadnjega javljanja je minilo že kar nekaj časa. Vzrok za to pa je predvsem v tem, da sem si moral vzeti čas za premislek o tem, kaj so dejansko prinesle volitve v evropski parlament. Nobenega dvoma ni, da so bile te volitve neke vrste javnomnenjski preiskus. V globalnem smislu so pokazale zobe tistim, ki so ves čas govorili o nekakšnem socialističnem osvajanju Evrope in tako gradili na populizmu in demagogiji. Pri tem tudi nosilec liste SD Zoran Thaler ni bil nobena izjema. Velik poraz socialistov na evropski ravni je hitro zaprl usta tistim, ki so po zmagi Baracka Obame v ZDA pričakovali nekakšen globalni vzpon levice (pri čemer pa Obama NI levica, pa čeprav tega evropski levičarji ne bodo razumeli). Nekaj je namreč jasno: povojno združeno Evropo so v glavnem gradili politiki iz krščansko-demokratskih strank, torej konservativne opcije. In to je tudi ista povojna Evropa, ki je zrasla iz odpora proti totalitarizmu, zato je razumljivo, da je povojna Evropa zadihala samo z eno polovico pljuč, medtem ko je bila druga polovica pod udarom komunističnih diktatur. Še več, s koncem druge svetovne vojne je bilo tudi konec zavezništva med Zahodom ter Sovjetsko zvezo, s tem pa tudi med Zahodom ter Titom in jugoslovanskimi oz. slovenskimi komunisti. Slednji so namreč nadaljevali s protiimperialistično vojno, ki so jo začeli že leta 1941 z ustanovitvijo protiimperialistične fronte, na pomoč Zahoda pa so se znova obrnili po letu 1948, ko je prišlo do spora med Titom in Stalinom – da so lahko s pomočjo finančnih daril in kasnejših kreditov blažili posledice katastrofalnega gospodarjenja. In dandanes bi socialisti znova osvobajali Evropo z zapravljanjem ter visokimi davki? Ne, hvala! Prav tako je odvratno poslušati hvaljenje predstavnikov zveze borcev, kako so bili zgledni zavezniki Zahoda oz. Angloameričanov in kako pojejo hvalnice izkrcanju v Normandiji. Zakaj pa potem ni bilo na tamkajšnji proslavi nobenega predstavnika nekdanje Jugoslavije???????
Naj se vrnem k volitvam. Volitve v evropski parlament na področju notranje politike ne bodo spremenile ničesar. Ostaja isti državni zbor in ista vlada. Le da je zmaga SDS ter dejstvo, da je SDS skupaj z NSi osvojila več glasov kot levi trojček, vsekakor zgovorno opozorilo Pahorju, da ni več časa za leporečenje, pač pa za ukrepanje. To dokazujejo tudi opozorila ekonomistov, med drugim Maksa Tajnikarja, ki ni kdorkoli, ampak nekdanji minister za gospodarstvo, ki je povrh vsega bil na to funkcijo predlagan s strani tedanje ZLSD (sedaj SD). Toda sama zmaga SDS je v tem trenutku še vedno Pirova zmaga, pač pa se bo SDS morda počutila bolj suvereno, saj je dobila potrditev, da je v svojih pobudah – pa čeprav so le-te zavrnjene – v bistvu (javnomnenjsko) uspešna. Kaj pa, če odstotke na teh volitvah prevedemo na državnozborske volitve? Potem bi morali upoštevati štiriodstotni prag, iz parlamenta pa bi izpadli tako SLS kot SNS (ki sta, mimogrede, najbolj zainteresirani za slovenske interese pri določanju slovensko-hrvaške meje). V tem primeru bi tranzicijska levica še vedno dobila pičlo večino, saj moramo upoštevati še rezultat DeSUS, ki je glede na požrte obljube naravnost fenomenalen in ni kaj dosti manjši od tistega, ki ga je stranka dosegla na lanskih jesenskih volitvah. SDS bi lahko sicer dobila mandat za sestavo vlade, vendar bi morala potem sestavljati t. i. veliko koalicijo, kar pa bi bilo nemogoče glede na stalno zaklinjanje vseh štirih strank (LDS, SD, Zares, DeSUS), da za nobeno ceno ne bodo šle v koalicijo z Janšo. To pomeni, da bi tudi s takšnim rezultatom, kot so ga prinesle zadnje volitve, najverjetneje dobili isto vladno koalicijo, kot jo imamo sedaj, le da morda z drugačnim razmerjem moči in z drugačno sestavo vlade, verjetno tudi z drugim predsednikom vlade. Verjetno je tudi to razlog, da na volilno nedeljo ni bilo čutiti kakšne posebne evforije na sedežu SDS. Funkcija zmage SDS je torej zgolj v tem, da je nekoliko streznila SD, ki pa ima do naslednjih volitev še dovolj časa, da se konsolidira in pridobi javnomnenjsko prednost pred opozicijo.
Kaj pa NSi? Njen vzpon je precej pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Še lansko jesen je bila stranka ob šokantnem izpadu iz državnega zbora obsojena na skorajšnjo smrt. Kasnejši kongres, na katerem je dotedanji predsednik Andrej Bajuk prepustil krmilo Ljudmili Novak, ni prinesel bistvenih premikov v javnem mnenju v prid NSi, s čimer se potrjuje staro pravilo, da je veliko lažje izpasti iz parlamenta kot se vanj (ponovno) uvrstiti. Zato so bile volitve v evropski parlament za NSi ključnega pomena, ne glede na to, da je NSi v primerjavi s prvimi evropskimi volitvami dobila enega poslanca namesto dveh. Z uvrstitvijo na tretje mesto (dva odstotka za vladajočo SD!) je »novim Slovenkam in Slovencem«, kot bi dejal p. Peter Lah, uspel veliki met. Toda pomislimo – na lanskih volitvah se je veliko govorilo o tem, da je izgubljene glasove NSI dejansko pobrala SDS, kar pa je samo deloma res, saj je večina simpatizerjev NSi ostala doma, nekateri so raje podprli SDS, medtem ko SLS pod Šrotovim vodstvom ni imela možnosti pridobiti novih »pomladnih« volivcev. Toda na prvih evropskih volitvah se je zgodilo ravno obratno: NSi je zmagala, medtem ko je bila SDS tretja – torej obrnjen vrstni red v primerjavi z zadnjimi volitvami! Nosilec liste SDS je bil tedaj Miha Brejc, ki ni bil ravno prava izbira za nosilca liste in t. i. pomladnim volivcem ni bil tako blizu kot Peterle. Slednji tega sploh ni opazil, zato je bil na parlamentarnih volitvah leta 2004 toliko bolj razočaran, ker NSi ni ponovila uspeha z evropskih volitev. Glede na stanje, ki je v NSi vladalo lani, je stranka lahko zelo zadovoljna z izidom zadnjih evropskih volitev, čeprav je res, da je ravno Peterle tisti, ki priteguje tudi ne-simpatizerje stranke, ki jo zastopa. Vendar pa tudi Peterletova karizma ni tako samoumevna – spomnimo se predsedniških volitev pred letom in pol nazaj, ko je bil Peterle v drugem krogu tako rekoč potolčen in se je zdelo, da je za domače politično prizorišče politično mrtev. Sicer je predsedniške volitve zelo težko primerjati z evropskimi, toda nekaj je jasno: Peterle se kot politik še najbolje znajde kot evropski poslanec in videti je, da to prepoznava tudi slovensko politično telo. Bržkone pa bi imel Peterle verjetno celo več možnosti za uspeh, če bi tudi pred predsedniškimi volitvami nastopal tako kot pred evropskimi volitvami, torej z jasnimi stališči, brez izmotavanja in iskanja stališč, ki so zaradi svoje prevelike »kompromisne« naravnanosti odbijala tradicionalne pomladne volivce. Res pa je tudi, da se je morala tokrat od mandata evropske poslanke posloviti Ljudmila Novak, ki se bo odslej lahko več posvečala domačim temam. Teren pa ji je pripravil nihče drug kot novoizvoljeni predsednik podmladka NSi Jernej Vrtovec, ki je z odmevnimi akcijami (izbrisani, Titova cesta) ohranjal navzočnost NSi v medijih. Glede na to, da je NSi kljub bleščečemu rezultatu na evropskih volitvah še vedno izvenparlamentarna stranka in s tem dejansko v slabšem izhodiščnem položaju kot parlamentarne stranke, bo potrebno še veliko delati – najprej nagovoriti tiste simpatizerje, ki so bili zaradi notranjih sporov v stranki ter njene neodzivnosti na nekatere dogodke razočarani in niso šli na volitve.
Tudi SLS čaka podobno veliko dela, saj je na evropskih volitvah znova doživela velik polom, z doseženim rezultatom pa se ne bi uvrstila niti v državni zbor. Bržkone je razlog tudi v tem, da je imela v primerjavi s SDS in NSi precej neprepoznavno listo (Ivan Žagar v javnih nastopih ni ravno blestel), poleg tega pa gre za stranko z izrazito »podeželsko« karizmo. Sklepati je mogoče, da so nekateri volivci SLS tokrat morda podprli Peterleta. Verjetno bi SLS osvojila več glasov, če bi bil njen nosilec Radovan Žerjav, ki pa se je odpovedal kandidaturi na evropskih volitvah, prav tako bi bilo morda bolje, če bi bil nosilec liste Janez Podobnik. A vendar bi bilo nesmiselno odgovornost za slab rezultat pripisovati sedanjemu predsedniku stranke, ki je svoj položaj prevzel manj kot mesec dni nazaj, kar tudi pomeni, da je SLS šla na volitve z bremenom, ki ji ga je zapustil nekdanji predsednik Bojan Šrot. Rezultat SLS je šele pokazal, da se bo treba lotiti dela.
Precejšen uspeh je dosegla LDS, ki je močno popravila rezultat z volitev v državni zbor, bržkone pa je nekaj volivcev pobrala tako SD kot tudi Zaresu. Slednji so se uvrstili na peto mesto, kar sicer ne prinaša razlogov za slavje, toda po drugi strani pa lahko ugotovimo, da je eden od zmagovalcev evropskih volitev tudi Golobičev Zares. Predvsem zato, ker je stranki uspelo dobiti mesto v evropskem parlamentu navkljub šokantnemu razkritju laži Gregorja Golobiča. Zato so »orange boys« kljub vsemu »zares zmagovalci«, ki so se rešili pred skorajšnjim potopom…

Golobičev strel v koleno II

Dogodki, povezani s prvakom Zaresa Gregorjem Golobičem, se očitno odvijajo s svetlobno hitrostjo in so celo tako eminenten dogodek, kot so volitve v evropski parlament, potisnili povsem v ozadje. Toda nekaj je jasno: stranka Zares bo imela sedaj bistveno manjše možnosti, da se kateri od njenih prvakov prebije v Bruselj v evropski hram demokracije. Še posebej od včeraj naprej, ko je Golobič tudi javno priznal, da je lagal o svojem lastniškem deležu v Ultri, čeprav je omenjeni delež kobajagi »pravilno« prijavil protikorupcijski komisiji. S tem je Golobič dejansko priznal tisto, kar je prej arogantno tajil. Bržkone je spoznal, da je bila to edina možnost, ki mu je še ostala, potem ko so se zadeve zapletle. Za Golobiča so bili verjetno najbolj usodni nekateri privoščljivi privrženci (ali celo vidnejši člani) LDS, saj se obe stranki spopadata praktično za isto ciljno skupino volivcev ob tem, da je Zares nastal kot odcepljena frakcija LDS, ki se je kasneje združila z Aktivno Slovenijo. Ko so se pojavili namigi o domnevno prikritem lastništvu podjetja Ultra, so iz Zaresa prihajali signali o nekakšni zaroti, ki jo je proti Golobiču skovala opozicijska SDS, toda dejstva, da je Golobič zavajal javnost, ni bilo mogoče več prikriti. Še posebej po tistem, ko so novinarji pridobili dokaze o Golobičevem lastniškem delu v podjetju Ultra Sum na Nizozemskem in ko so vodilni možje Ultre – očitno pod velikim psihičnim pritiskom – priznali, da imajo govorice o Golobičevem lastništvu v Ultri tudi realno osnovo. Golobičev politični profil se je tedaj dokončno razsul, s tem pa je visoki blondinec postal politično mrtev, saj si je zapravil vso verodostojnost.
Pri tem še posebej bode v oči, kako so Golobiču obrnili hrbet tako rekoč vsi mediji, še posebej pa nekoliko bolj angažirani novinarji. Če je bil Golobič dosedaj nekakšen »medijski bog«, ki se mu je klanjal marsikateri novinar, so mediji Golobiča dokončno pokopali. Ko se je pred enim tednom pojavil razvpiti prispevek Mateja Hlebša o domnevno nezavarovanih kreditih Ultre in ko je Golobič zaman skušal priti na nacionalno televizijo, da bi odgovoril na očitke glede Ultre, se je sprva zdelo, da gre res za politično obvladovanje RTV Slovenija s strani opozicije (vsaj tako so na spletnih blogih »nažigali« Golobičevi privrženci). Toda Golobičev neposrečen nastop naslednji večer na Pop TV je to tezo presenetljivo sesul. Ko je Golobič sam priznal, da je zavajal javnost, pa je s tem javnosti poslal sporočilo, da ni nikakršna žrtev kakšnih zarot.
Tako se zastavlja vprašanje, kakšna bo sploh politična prihodnost Golobiča. V politiki in medijih se namreč že pojavljajo zahteve po njegovem odstopu, tako s funkcije predsednika Zaresa (v tem primeru bi ga utegnil naslediti Zoran Janković) kot s funkcije ministra. Za službo mu ni treba skrbeti, saj naj bi imel v Ultri zagotovljeno delovno mesto. Tako ali tako pa je jasno, da Golobiču vloga »frontmana« ne ustreza, saj je doslej vedno rajši deloval iz ozadja. Ni pa skrivnost, da je sedaj v podobnem položaju kot pivovarski baron Boško Šrot – tudi slednji je dolgo časa prikrival lastniško obvladovanje Pivovarne Laško, dokler ni prišlo na dan, da je družba Kolonel v resnici samo poštni nabiralnik, lastnica družbe Danijela Raković pa zgolj »slamnata« podjetnica, ki je služila za kritje Šrotove hobotnice. In kaj zdaj? Boško Šrot se mora spopadati z gospodarsko krizo, poleg tega pa nima več močnega političnega zaledja, sedaj pa se je tako rekoč podobnem položaju znašel še Golobič. Zgodba bo še bolj zanimiva tedaj, ko bo prišlo na dan še več podrobnosti o Ultrinih poslih z državo, mestno občino Ljubljana ter Študentsko organizacijo Ljubljana. In tudi potem, ko se bo ugotovilo, ali je GG pokril vse davčne obveznosti, povezane z njegovim lastniškim deležem v Ultri.

Nemci že vedo, kje je slovensko-hrvaška meja...

Golobičev strel v koleno

Kdo bi si mislil, da se bo predsednik Zaresa in aktualni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič (ki je, mimogrede, za svojo pot do univerzitetne izobrazbe potreboval skoraj dvajset let) znašel na prangerju samo nekaj dni pred volitvami v evropski parlament. Morda bi kdo sklepal, da gre v tem primeru za namerno diskreditacijo, tako kot so hoteli »desni« leta 2007 tik pred županskimi volitvami v Ljubljani »potunkati« Zorana Jankovića, ki pa je nato prepričljivo zmagal že v prvem krogu (da ne omenjamo dejstva, da je njegova lista v ljubljanskem mestnem svetu dobila absolutno večino). Toda zadeve niso tako preproste: Golobič sam ne kandidira za volitvah v evropski parlament, poleg tega pa ni skrivnost, da mu polena pod noge mečejo predvsem njegovi nekdanji tovariši iz LDS.
Bodimo iskreni: Golobič si je za težave, ki jih ima v zadnjem času, kriv sam. Le da je morda nesrečna okoliščina, da ga je to doletelo ravno tik pred volitvami v evropski parlament. In komu se za to lahko zahvali? Če bi bilo po njegovo, bi lahko sklepali, da je za vse skupaj kriva SDS in pa seveda prejšnja vlada. Kar seveda veliko govori o tem, koga se Golobič v resnici boji, čeprav se je še nekaj mesecev nazaj v časopisih pisalo drugače, češ da je Janša tisti, ki se boji Golobiča, ker slednji največ ve o Janševih »umazanih poslih«. Izkazalo pa se je, da velja bolj obratno. Mimogrede, se še spomnite, kako živčno je nastopal Golobič tik pred volitvami leta 2004? Tudi tedaj se je precej govorilo o Ultri ter korupciji, vendar brez kakšnih konkretnih dokazov, kljub temu pa je tedaj Golobič, čeprav se je kobajagi umaknil iz politike, na vso moč napadel Janšo. Očitno pa ni vedel, da je z napadi na Janšo naredil medvedjo uslugo sebi in stranki, ki jo je zastopal. Tedaj je bila to LDS.
Toda poglejmo bolj natančno, kakšen križ si je naložil Golobič. Prvič: medijsko razkritje nezavarovanih kreditov podjetij, ki so tako ali drugače povezana z Ultro. Drugič: Golobičevo prikrivanje lastniškega deleža v Ultri, ki naj bi sicer znašal okoli osem odstotkov, vendar naj bi bil vreden kar milijon evrov. S tem se seveda postavlja vprašanje korupcije glede na to, da je Ultra precej sodelovala pri projektih, kjer je bila država investitor. Tretjič: prenos področja telekomunikacij k ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki ga slučajno vodi ravno Golobič. Torej področje, ki bi morali biti po vseh pravilih del ministrskega resorja, ki pokriva gospodarstvo, slednjega pa vodi minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, ki je, mimogrede, član Zaresa in si v zadnjem času zelo prizadeva, da bi bil s preferenčnimi glasovi izvoljen v evropski parlament. To lahko pomeni, da Golobič Lahovniku ne zaupa dovolj ali pa se boji, da bi v primeru Lahovnikove izvolitve ministrstvo za gospodarstvo prevzel nekdo, ki ne sodi v Golobičev krog. Tako ali tako pa je znano, da bi s prenosom področja telekomunikacij na visokošolsko ministrstvo Golobič dobil neposredni nadzor nad gospodarsko panogo, ki je že od nekdaj njegov fevd (poleg energetike). S tem bi bilo poslovanje s podjetji, ki sodijo v Golobičev imperij, precej olajšano in verjetno javnost še dolgo ne bi vedela, kakšni posli potekajo v ozadju. Tako pa so Golobiča po nesreči »namočili« kar vodilni možje zagorske Ultre (Miloš Urbanija in Gregor Breznik), ki so včeraj na tiskovni konferenci razkrili tisto, o čemer so se nekateri spraševali že dlje časa – da je Golobič vsaj posredno solastnik Ultre. Ali natančno: Golobič ima v lasti desetino nizozemskega podjetja Ultra Sum, slednja pa ima v lasti 70 odstotkov Ultre iz Zagorja ob Savi. S tem pa se seveda odprejo nova vprašanja in sicer glede domnevno nezavarovanih kreditov pri Novi Ljubljanski banki, ki jo je prej vodil razvpiti Marjan Kramar. Slednji velja za človeka, ki je blizu Golobiču, veliko prahu je najprej dvignila njegova milijonska nagrada, nedavno pa še razvpita pogodba, ki je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija. Vse pa kaže, da je zgodba o nezavarovanih kreditih podjetij okoli Ultre prišla ravno iz vrst LDS in sicer kot maščevanje zaradi Zaresovega nasprotovanja Kramarjevemu nasledniku Drašku Veselinoviču, ki ga je na vrh NLB dejansko ustoličila LDS (in s tem sprožila nastanek t. i. kas-ov). Reprogramiranje t. i. tajkunskih kreditov je kasneje Veselinoviča (nepričakovano?) odneslo s položaja – sam je sicer ponudil odstop, ni pa računal, da ga bodo nadzorniki tudi dejansko razrešili. Glavni interesent za Veselinovičevo razrešitev pa je bil ravno Golobičev Zares, saj sta se tako Golobič kot Lahovnik predstavljala kot nasprotnika tajkunov (zato so nekateri v LDS imeli dober motiv, da se maščujejo svojemu nekdanjemu članu Gregorju Golobiču). Vendar so jima nasedli le tisti, ki ne poznajo njune zgodovine. Lahovnik je v preteklosti kot svetovalec pomagal pri menedžerskih prevzemih in je veljal tudi za zaveznika Pivovarne Laško v t. i. pivovarski vojni (ko se je pojavilo vprašanje prodaje Pivovarne Union belgijskemu koncernu Interbrew), Golobič pa velja za dolgoletnega kadrovnika ter vplivnega moža v medijih in gospodarstvu, zlasti v telekomunikacijah ter energetiki. Golobiču seveda ni težko nasprotovati Boško Šrotu sedaj, ko je slednji dejansko šibak, saj je izgubil vsakršno zaledje v politiki (njegov brat Bojan Šrot sedaj dejansko nima nobene funkcije v SLS, od koalicijskih strank pa mu je verjetno še najbližja LDS zaradi naveze Miro Senica-Katarina Kresal), poleg tega pa je vse od razvpite prodaje deleža Mercatorja med Šrotovimi nasprotniki tudi sedanji ljubljanski župan in nekdanji prvi mož Mercatorja Zoran Janković. Slednji ravno tako sodi med tajkune, je pa tudi simpatizer Golobiča in Zaresa, tudi v vrstah Jankovićevih mestnih svetnikov je kar precej članov stranke Zares. Pustimo ob strani dejstvo, da se je Golobič-Jankovićev krog dokončno odpovedal tudi nekdanjemu predsedniku uprave Istrabenza in dolgoletnemu članu LDS Igorju Bavčarju. Kakorkoli že, Golobičevo nedavno javno nasprotovanje tajkunom je z zadnjimi dogodki izgubilo zadnji kanček verodostojnosti, napetosti med Zares in LDS pa so zgolj predstava za javnost, ki jo skušata obe strani čim bolj prikriti, saj ju še vedno druži sovraštvo do najnevarnejšega nasprotnika - in to je Janez Janša. Zato ne preseneča, da Golobič znova obuja teorije zarote s strani največje opozicijske stranke – slednja postaja vse nevarnejša, ne samo zaradi prednosti pred SD v javnomnenjskih anketah, pač pa tudi zaradi vsebinskega pristopa k političnim vprašanjem ter gospodarski krizi. Da se Golobič ne more več izgovarjati na domnevno »janšistično« nacionalno televizijo, ki mu menda ni hotela dati prostora za pojasnila v zvezi z domnevnimi nezavarovanimi krediti, kaže tudi dejstvo, da se je prejšnji teden v petek pojavil na Pop TV, kjer ga je novinarka Petra Kerčmar tako rekoč »sesula«. Kar tudi kaže na to, da je Golobič verjetno pričakoval, da se bo Pop TV v vojni proti nacionalni televiziji postavila na njegovo stran, vendar se mu račun ni izšel, saj je naletel na »napačno« novinarko. Tako Golobiču ostaja na voljo časopis Dnevnik, ki dogajanjem v zvezi z Ultro ne namenja veliko pozornosti, tako ali tako pa Dnevnik sodi pod dežnik Bojana Petana, ki je sicer povezan z Golobičem.

P. S.: Takoj po objavi člankov o Golobiču in Ultri je bilo zelo zanimivo spremljati zmedene in agresivne odzive Golobičevih privržencev, ki so prepričani, da se je Golobiču zgodila strašanska krivica, zanjo pa naj bi bili zaslužni SDS-ovci oz. »janševiki«, ki naj bi uporabljali metode, ki jih deklerativno najbolj kritizirajo (se pravi boljševiške metode). A bodimo iskreni: tudi meni osebno so »oranžni« že dostikrat očitali, da sem fanatičen privrženec grosupeljskega kaplarja Ivana Janeza Janše (Velikega vodje), ki naj bi bil zame nič manj kot bog. A pokazalo se je, da imajo Golobiča nekateri še vedno za nekakšnega boga. Da ne omenjam dejstva, da je Ultra že vložila tožbo proti nekaterim medijem – ko je podobno ravnal Janša za zaščito svojega dobrega imena, so razne civilne iniciative to razglasile za barbarstvo nad svobodo izražanja. Po drugi strani pa so se Golobičevi privrženci z vsemi topovi spravili nad novinarja nacionalne televizije Mateja Hlebša (slednji je sicer že nekaj časa trn v peti Borisu Vezjaku), medtem ko jih ne motijo hujskaški kvazi-novinarski prispevki, naperjeni proti vedno istim osebam, v nekaterih časopisih. Stari Rimljani so vedeli, da kar je dovoljeno Jupitru (ali bogovom), ni dovoljeno volu (oz. raji).

Za (neposvečene) samske v Cerkvi ni prostora?

Danes sem po dolgem času znova vzel v roke tednik Družina. In tudi tokrat sem lahko prebral kar zanimive reči. Tudi o škofijskem dnevu mladih v Kopru, pa še o čem. Sicer pa je največ prostora namenjeno predvsem posvečenim osebam in družinam. Kar je seveda dobro in temu ne nasprotujem. Vendar sem se ob tem spomnil, kako sem se nedavno zanimal za možnost letovanja na otoku Kaprije, kjer sem bil sicer že lani. Vendar sem dobil pojasnilo, da sem za tamkajšnja letovanja že prestar. Udeleženci študentskih tednov naj bi bili stari največ 27 let, jaz jih bom pa letos imel 30. Nerodna zadeva. Organizator (društvo Skam) je torej sklenil, da bo tedne letovanja na otoku dopustil zgolj za dijake in študente. Preteklo leto so naredili izjemo, očitno pa se je pokazalo, da "mladi" v poklicih odžiramo prostor študentom. Menda naj bi lani nekaj študentov moralo ostati doma, ker smo jim malo starejši pobrali prostor. OK, to razumem, ker hiša ne sprejme prav veliko ljudi. Sem pa dobil nekatere namige, da se od človeka, ki je nekako starejši od 27 let, pričakuje, da ima že službo, da si ustvari družino (ali pa odide med posvečene osebe) in temu primerno tudi letuje, medtem ko prostor na tovrstnih organiziranih letovanjih prepusti mlajšim. Do tu vse lepo in prav. Toda ni mogoče pričakovati, da bodo prav vsi mladi imeli pri teh letih družino. Povečuje se namreč število tistih, ki ostanejo samski tudi po 30. letu, pa ne zato, ker bi se sami tako odločili, pač pa zaradi objektivih okoliščin. In tu se začne težava: tudi sam namreč spadam v skupino mladih, ki nimajo mesta, "kamor bi glavo naslonili". Svoje družine si nisem ustvaril, stalne družbe nimam, študent nisem več. Torej spadam v "nikogaršnjo skupino", ki postaja očitno vse bolj nadležna tudi za cerkvene kroge. Ker gre kobajagi za "luzerje" z neurejenim življenjem in ki bluzijo tja v tri dni. In kakor sem opazil, za to skupino ljudi tudi v osrednjem slovenskem katoliškem tedniku dejansko ni prostora. Če si v letih, ko naj bi si ustvaril svojo družino, pa si je nisi, potem si dejansko "out", torej marginalec in čudak. Tega sicer vsebine katoliških medijev ne izražajo, toda posredno je mogoče čutiti navzočnost stereotipa, češ ko enkrat končaš študij, je pa čas, da se poročiš. Pa ni vedno tako. Tudi v mesečniku Ognjišče na primer že nekaj časa ni več rubrike "Kako sva se spoznala", obenem pa se očetu uredniku oglašajo ljudje, ki si niso mogli najti življenjskega sopotnika in so po merilih današnjega sveta očitno neprivlačni. Še posebej v pastoralnem letu družine je bilo mogoče čutiti nelagodje nekaterih mladih (in malo manj mladih), ki so ostali "zunaj". Tudi v sistemu pastorale za to skupino ljudi ni prostora. Lahko bi jih sicer uvrstili v t. i. univerzitetno pastorala (ki presega pojem študentska pastorala), vendar bi s tem morda preveč ozko definirali skupino samskih, ki si šele iščejo svoj "dom". V mladinsko pastoralo jih ne moremo uvrstiti, kajti pastorala mladih zajema bolj srednješolsko mladino. Na primer: na srečanje mladih v Stično ne hodim več - enostavno zato, ker sem takšen koncept srečanja prerasel in sem nenadoma ugotovil, da narašča število osnovnošolcev, pa še študente, ki pridejo tja, komaj poznam.
Še sreča, da vendarle obstajajo nekatere skupine, ki se ne branijo sprejeti to skupino ljudi v svoje vrste. Sem sodi tudi "moj" pevski zbor, tj. APZ Alojzij Mav. V okviru pevskega zbora je bil neformalno ustanovljen "red neposvečenih redovnikov" z "velikim opatom" na čelu. Malo za hec...

Sabotin sredi Ljubljane (obj. 21. april 2009)

Morda se še spomnite stare dobre parole »Po Titu – Tito«, ki je ponazarjala kontinuiteto titoizma tudi po maršalovi smrti leta 1980. Toda Jugoslavija je v resnici bila že pred Titovo smrtjo v veliki gospodarski krizi, ki se je v osemdesetih letih samo še zaostrila, rešile pa je niso niti reforme zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića, ki je imel očitno dovolj veliko mednarodno podporo, da je leta 1991 (v nasprotju z ustavo) odobril oboroženo akcijo proti Sloveniji. Tedaj smo tudi začeli javno spoznavati, da je bila jugoslovanska komunistična država grajena na truplih, na laži, umoru, ropu. Jugoslovanska zgodba se je začela in končala s trupli. Kar se je začelo s Kočevskim Rogom, Barbarinim rovom ter mnogimi grobišči, se je končalo s Sarajevom, Vukovarjem in Srebrenico. Toda mit o Titu je ostal – Josip Broz Tito je za večino slovenske javnosti še vedno približno takšen mit kot kralj Matjaž, ki menda še vedno dremucka nekje pod Peco. S to razliko, da Tito pričakuje dan svojega vstajenja v beograjski Hiši cvetja. Ali kot je (verjetno bolj za šalo kot zares) zapisal eden od komentatorjev na portal 24ur.com: »…brez Tita smo pogubljeni, če nebo Tito vrnil v roku 5-ih let - jaz trdno verjamem da se bo, nam grozi pogubljenje. Čutim, da bo na nas padel meteorit ali pa bomo doživeli vesolnji potop in to samo zato, ker so temne sile iz ozadja skuhale zaroto proti Titu. Ampak vedite Tito se bo dvignil in vstal iz zemlje, takrat bo še močnejši in odločnejši in takrat bo tehnologija tako napredovala, da bo nesmrten oziroma bo živel vsaj 200 let.« Skratka, titoisti še vedno čakajo svojo »veliko noč«.
S poimenovanjem bodoče severne ljubljanske vpadnice po Josipu Brozu Titu pa je tudi vrag vzel šalo. Ko je ljubljanski mestni svetnik Peter Božič pred tedni v oddaji Trenja omenil, da bo predlagal takšno poimenovanje, sem najprej mislil, da se tip samo heca, čeprav je s svojo neobvladano agresivnostjo do Jožeta Dežmana deloval smrtno resno. Kmalu zatem pa sem z grozo ugotovil, da politična stranka, s katero Božič odkrito simpatizira, ne nosi zastonj imena »Zares«. Parola »Po Titu Tito« je tako postala meso, Titov kult pa se je s Sabotina in drugih primorskih gričev preselil naravnost v slovensko prestolnico. Le da tam ne bo potrebno po sizifovsko valiti kamne in ob tem poslušati skupino Rolling Stones. Po svoje se mi zdi škoda, da niso za novo cesto raje uporabili prvotno Brozovo tajno ime – Valter. To ime je Tito, po Mrkaićevi definiciji »stekel pes iz Kumrovca«, uporabljal v času svojega bivanja v Sovjetski zvezi, ko se je kot kominternovski agent šolal za svoje kasnejše podvige in je za svoj vzpon v jugoslovanski komunistični partiji na zelo umazan način žrtvoval mnogo svojih tovarišev. O tem nenazadnje piše zgodovinar Silvin Eiletz v svoji knjigi »Titova skrivnostna leta v Moskvi«.
A vendarle se ob vsem tem ni mogoče izogniti vtisu, da je bil uvoz Titovega kulta v slovensko prestolnico bolj umetno spodbujena dimna zavesa, podobno kot leta 2001 razvpita zakonska novela o umetnem oplojevanju samskih žensk ali pa leta 2000 debata o avnojskih sklepih, ki so po Kučanovem mnenju temelj slovenske državnosti. Peter Božič je bil za svojo titoistično akcijo verjetno dobro nagrajen, sicer verjetno ne bi sprejel tega umazanega dela. Da bo njegov predlog izglasovan brez težav, je bilo tako ali tako že znano, saj ima Jankovićeva lista, kateri Božič pripada, v ljubljanskem mestnem svetu absolutno večino, pri čemer ji sekundirajo tudi svetniki strank tranzicijske levice. Konec koncev se takšne razmere povsem ujemajo s povsem diktatorskim slogom župana Zorana Jankovića ter njegovim brezobzirnim lomastenjem po glavnem mestu. Odlok o novi Titovi cesti je zanj prišel – kako simbolično! – ravno v pravem trenutku.
Je pa res, da je bil za vladajoče strukture trenutek legalizacije nove Titove ceste precej neprimeren. Če bi se zgodil malo prej, bi verjetno sprožil novo vsesplošno mesarsko klanje po medijih med »titofili« in »titožerji«, kot jih imenuje Jože Dežman. Posebej zato, ker je kmalu po odkritju posmrtnih ostankov v Barbarinem rovu predsednik zveze borcev Janez Stanovnik odgovornost za poboje pripisal Titu, nato pa nekajkrat zamenjal ploščo – nazadnje so za poboje odgovorni »veliki trije«, torej Roosvelt, Churchill in Stalin. Toda efekt titovske afere je ostal nerazvit, saj ga je onemogočil najprej predsednik uprave NLB Draško Veselinovič, nato pa še vladna koalicija. Še zlasti sta si v lase skočila predsednica LDS Katarina Kresal (Veselinovič je namreč njen kader) ter predsednik Zaresa Gregor Golobič. Spomnimo se, da je že Veselinovičev prihod iz (Gantarjeve) Deželne banke na NLB sprožil veliko razburjenja, zaradi česar je vlada začela ustanavljati nekakšne kadrovsko-akreditacijske svete, ki bi omogočali kadrovanje po strokovnih merilih (kar je seveda le pesek v oči). Afera je izbruhnila tedaj, ko je Veselinovič očitno popustil pritisko Infond Holdinga, sicer večinskega lastnika Pivovarne Laško. Ali bolje: Veselinovič je popustil pritiskom Boška Šrota, s tem pa je izzval jezo Golobiča in Lahovnika, ki, zanimivo, kandidira za evropskega poslanca. Zato se mnogi sprašujejo, ali ni tudi spor med Zaresom ter Pivovarno Laško umetno sprožen. Nenazadnje je Pivovarna Laško vložila celo tožbo proti Golobiču, kar pa ne spremeni dejstva, da tako Golobič s svojimi kadri kot novodobni tajkuni prihajajo iz istega političnega gnezda, le da je po zmagi tranzicijskega trojčka KGB korito najverjetneje postalo premajhno za vse. Je pa res, da ima Golobič očitno na svoji strani tudi Jankovića (in obratno, Janković ima na svoji strani Golobiča), ki je vse od razvpite prodaje državnega deleža Mercatorja v sporu z Boškom Šrotom in Igorjem Bavčarjem, ki je nedavno doživel debakel z Istrabenzom. Ne samo Bavčarju, tudi Šrotu razmere ne kažejo najbolje, zato je verjetno pritiskal na Veselinoviča.
Toda kaj je dejansko sploh v ozadju domnevnega Golobičevega bičanja tajkunov? Spomnimo se: sedanji gospodarski minister Matej Lahovnik je bil precej povezan s Pivovarno Laško in je tudi avtor študije o menedžerskem prevzemu BTC. Družil se je tudi z Boškom Šrotom, s slednjim pa se je družil tudi Pahor (celo lani, po razvpitem pismu, s katerim je Šrot pompozno izstopil iz SD), pa tudi Katarina Kresal. In, roko na srce, z Boškom Šrotom so se pred leti družili tudi nekateri z desne sredine, verjetno bolj iz kombinacije naivnosti ter preračunljivosti, za katero se je ob aferi z Andrijano Starina Kosem pokazalo, da ni bila modra, še manj pa moralno upravičena. Boško Šrot se je očitno čutil dovolj močnega, da s pomočjo sebi podrejenih medijev javnomnenjsko zlomi SDS ter na volitvah podpre opcijo, ki naj bi mu v zameno za podporo dala nekatere koncesije. Izkazalo pa se je, da je bilo vse skupaj zgolj račun brez krčmarja. Najprej se je z vrha SLS poslovil Boškov brat Bojan Šrot, ki je že z odločitvijo, da SLS ne odide v vladno koalicijo, izgubil vsak vpliv na vladajoče strukture. Nato pa je začela javnomnenjska podpora popuščati še Golobičevi stranki Zares, zato je bilo potrebno vsaj pred očmi javnosti narediti drzno potezo, ki bo okrepila Golobičev javnomnenjski položaj. Da še posebej v času gospodarske krize ter visoke brezposelnosti simpatije ljudstva ne bodo na strani bogatašev, je pač razumljivo, zato tudi spopad Golobiča tako s Pivovarno Laško kot s svojo nekdanjo stranko, ki je začela v javnomnenjskih anketah dohitevati Zares. Ob tem sta Golobič in Lahovnik celo omenila možnost izstopa Zaresa iz koalicije, kar pa je bil zgolj slepilni manever ter izraz nemoči spričo dejstva, da si Zares očitno želi vodilne vloge v vladi, pa čeprav ji razmerje moči tega ne dopušča. Kako velik je prepad med Pahorjem in njegovimi koalicijskimi partnerji, dokazuje dejstvo, da ministrica za kulturo Majda Širca lomasti po medijih, medtem ko Pahor daje zagotovila, da bo njegova vlada spoštovala medijsko svobodo. Nenazadnje je tudi minister za gospodarstvo Matej Lahovnik spoznal, da mu prevelika povezanost s tajkuni lahko škoduje, še posebej v času pred volitvami v evropski parlament. Zanimivo je sicer, da se je gospodarski minister odločil kandidirati v evropski parlament sredi največje krize, ravno tako pa so ministri z gospodarsko-finančnega področja precej neusklajeni med sabo. Zato se govori o skorajšnjem odstopu finančnega ministra Franca Križaniča, ki naj bi ga nadomestil dosedanji minister za razvoj Mitja Gaspari. Postavlja pa se tudi vprašanje, kdo bo nasledil Veselinoviča, če bo slednji moral oditi. Že tako ali tako je NLB zadnje tedne v središču pozornosti zaradi visoke nagrade, ki jo je dobil nekdanji predsednik uprave Marjan Kramar. Bo Kramarjev in Veselinovičev stolček prevzel morda celo sedanji poslanec SD Anton Rop? Spomnimo se, da slednji ni ravno zadovoljen s svojim položajem, prav tako se ni znašel na nobeno od list za evropske volitve, tudi pri morebitnem odhodu v evropsko komisijo mu slabo kaže. V vsakem primeru pa bo politika tista, ki ga bo nastavila kamorkoli. Če je Rop pred leti Jankoviću položil na srce, da ga je on sam nastavil, bo sedaj obratno – odločitev o morebitnem Ropovem odhodu na NLB bo precej odvisna tudi od Zaresa, torej tudi od Jankovića, ki je preko svojih svetnikov povezan z Golobičem. Glede na to, da je po razpadu LDS Rop izbral »tretjo pot« (med Zaresom in preostankom LDS) in se s tem zameril obojim.
Kakorkoli že, premik Sabotina v Ljubljano ni uspel, razpoke v koaliciji pa bodo nedvomno še bolj oklestile javnomnenjsko podporo vladi. Dimne zavese imajo pač omejen rok trajanja.

Politična govorica ulice

Ob nedavni interpelaciji proti Katarini Kresal je bilo mogoče znova zaslediti dilemo: ali človekove pravice ali ulica.
Jasno je, da je omenjena dilema pisana na kožo predvsem tranzicijski levici, ki se razglaša za varuha pravne države in človekovih pravic, predvsem malih in zatiranih ljudi, medtem ko so zanjo opozicijski politiki nič drugega kot trop huliganov ali celo »rjavosrajčnikov«, kot so jih poimenovali v znanem levičarskem tedniku. Tovrstna delitev na »demokrate« in »fašiste« je dobro znana še iz časov totalitarnega režima in jo stranke, ki so izšle iz njegove dediščine, neutrudno ohranjajo s prav iracionalno ihto. Zato ne preseneča, da smo v razpravi o interpelaciji slišali zelo malo argumentov (v prid Kresalovi), pa toliko več moraliziranja.
Parlamentarna razprava o interpelaciji bi verjetno utonila v pozabo, če se ne bi nedavno oglasila »Fronta za svobodo sveta« in pozvala ljudi, naj gredo 27. aprila na ulice – seveda v boj proti »fašizmu«, ki naj bi se skrival pod plaščem domoljubja. Za omenjeno organizacijo, ki jo seveda vodijo preverjeni kadri sodobne slovenske anarholevice, je domoljubje drugače mislečih isto kot fašizem. Da je »fašizem« v Sloveniji dejansko zelo raztegljiv pojem, je že dolgo znano. O tem govori pretresljiv film o Angeli Vode, o tem priča tudi dokumentarni film Otroci s Petrička, ki je za predsednika borčevske organizacije nesprejemljiv, ker menda razdvaja Slovence, hkrati pa isti človek v televizijskem intervjuju javno poje slavospeve nedavno umrli komunistični eksekutorki Zdenki Kidrič. Janez Stanovnik in Fronta za svobodo sveta sta tako poslala slovenski in svetovni javnosti nedvoumno sporočilo: pravo domoljubje je dovoljeno samo tistim, ki so na revolucionarni, (post)komunistični strani, vse drugo je fašizem. Kot da bi se vrnili v leto 1941, ko je komunistična partija pod krinko monopolizacije boja proti okupatorju jasno razglasila začetek krvave leninistične revolucije. Tiste revolucije, ki jo varuhi sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil tajijo, saj bi sicer relativizirali svojo črno-belo sliko o medvojnem dogajanju na Slovenskem.
Kako sprevržena je taka logika domoljubja, dokazuje tudi poteza ljubljanskega mestnega svetnika Petra Božiča: samo nekaj tednov po odkritju posmrtnih ostankov v Hudi jami predlaga vnovično poimenovanje ene od ljubljanskih cest po Josipu Brozu Titu. Ob tovrstnem cinizmu je sprevrženost levičarskega pojmovanja fašizma še toliko večja, takšno početje pa dodatno razgali tiste, ki poveličujejo titoizem (prek njega tudi terorizem komunističnih VOS, Ozne, SDV itd.) in hkrati bičajo »janšizem«. Mar ni to govorica ulice, ki jo tako obsojajo?

Opomba: ta komentar je bil objavljen 20. aprila na Facebooku, nekaj dni prej pa v Demokraciji.