Za (neposvečene) samske v Cerkvi ni prostora?

Danes sem po dolgem času znova vzel v roke tednik Družina. In tudi tokrat sem lahko prebral kar zanimive reči. Tudi o škofijskem dnevu mladih v Kopru, pa še o čem. Sicer pa je največ prostora namenjeno predvsem posvečenim osebam in družinam. Kar je seveda dobro in temu ne nasprotujem. Vendar sem se ob tem spomnil, kako sem se nedavno zanimal za možnost letovanja na otoku Kaprije, kjer sem bil sicer že lani. Vendar sem dobil pojasnilo, da sem za tamkajšnja letovanja že prestar. Udeleženci študentskih tednov naj bi bili stari največ 27 let, jaz jih bom pa letos imel 30. Nerodna zadeva. Organizator (društvo Skam) je torej sklenil, da bo tedne letovanja na otoku dopustil zgolj za dijake in študente. Preteklo leto so naredili izjemo, očitno pa se je pokazalo, da "mladi" v poklicih odžiramo prostor študentom. Menda naj bi lani nekaj študentov moralo ostati doma, ker smo jim malo starejši pobrali prostor. OK, to razumem, ker hiša ne sprejme prav veliko ljudi. Sem pa dobil nekatere namige, da se od človeka, ki je nekako starejši od 27 let, pričakuje, da ima že službo, da si ustvari družino (ali pa odide med posvečene osebe) in temu primerno tudi letuje, medtem ko prostor na tovrstnih organiziranih letovanjih prepusti mlajšim. Do tu vse lepo in prav. Toda ni mogoče pričakovati, da bodo prav vsi mladi imeli pri teh letih družino. Povečuje se namreč število tistih, ki ostanejo samski tudi po 30. letu, pa ne zato, ker bi se sami tako odločili, pač pa zaradi objektivih okoliščin. In tu se začne težava: tudi sam namreč spadam v skupino mladih, ki nimajo mesta, "kamor bi glavo naslonili". Svoje družine si nisem ustvaril, stalne družbe nimam, študent nisem več. Torej spadam v "nikogaršnjo skupino", ki postaja očitno vse bolj nadležna tudi za cerkvene kroge. Ker gre kobajagi za "luzerje" z neurejenim življenjem in ki bluzijo tja v tri dni. In kakor sem opazil, za to skupino ljudi tudi v osrednjem slovenskem katoliškem tedniku dejansko ni prostora. Če si v letih, ko naj bi si ustvaril svojo družino, pa si je nisi, potem si dejansko "out", torej marginalec in čudak. Tega sicer vsebine katoliških medijev ne izražajo, toda posredno je mogoče čutiti navzočnost stereotipa, češ ko enkrat končaš študij, je pa čas, da se poročiš. Pa ni vedno tako. Tudi v mesečniku Ognjišče na primer že nekaj časa ni več rubrike "Kako sva se spoznala", obenem pa se očetu uredniku oglašajo ljudje, ki si niso mogli najti življenjskega sopotnika in so po merilih današnjega sveta očitno neprivlačni. Še posebej v pastoralnem letu družine je bilo mogoče čutiti nelagodje nekaterih mladih (in malo manj mladih), ki so ostali "zunaj". Tudi v sistemu pastorale za to skupino ljudi ni prostora. Lahko bi jih sicer uvrstili v t. i. univerzitetno pastorala (ki presega pojem študentska pastorala), vendar bi s tem morda preveč ozko definirali skupino samskih, ki si šele iščejo svoj "dom". V mladinsko pastoralo jih ne moremo uvrstiti, kajti pastorala mladih zajema bolj srednješolsko mladino. Na primer: na srečanje mladih v Stično ne hodim več - enostavno zato, ker sem takšen koncept srečanja prerasel in sem nenadoma ugotovil, da narašča število osnovnošolcev, pa še študente, ki pridejo tja, komaj poznam.
Še sreča, da vendarle obstajajo nekatere skupine, ki se ne branijo sprejeti to skupino ljudi v svoje vrste. Sem sodi tudi "moj" pevski zbor, tj. APZ Alojzij Mav. V okviru pevskega zbora je bil neformalno ustanovljen "red neposvečenih redovnikov" z "velikim opatom" na čelu. Malo za hec...