Golobičev strel v koleno II

Dogodki, povezani s prvakom Zaresa Gregorjem Golobičem, se očitno odvijajo s svetlobno hitrostjo in so celo tako eminenten dogodek, kot so volitve v evropski parlament, potisnili povsem v ozadje. Toda nekaj je jasno: stranka Zares bo imela sedaj bistveno manjše možnosti, da se kateri od njenih prvakov prebije v Bruselj v evropski hram demokracije. Še posebej od včeraj naprej, ko je Golobič tudi javno priznal, da je lagal o svojem lastniškem deležu v Ultri, čeprav je omenjeni delež kobajagi »pravilno« prijavil protikorupcijski komisiji. S tem je Golobič dejansko priznal tisto, kar je prej arogantno tajil. Bržkone je spoznal, da je bila to edina možnost, ki mu je še ostala, potem ko so se zadeve zapletle. Za Golobiča so bili verjetno najbolj usodni nekateri privoščljivi privrženci (ali celo vidnejši člani) LDS, saj se obe stranki spopadata praktično za isto ciljno skupino volivcev ob tem, da je Zares nastal kot odcepljena frakcija LDS, ki se je kasneje združila z Aktivno Slovenijo. Ko so se pojavili namigi o domnevno prikritem lastništvu podjetja Ultra, so iz Zaresa prihajali signali o nekakšni zaroti, ki jo je proti Golobiču skovala opozicijska SDS, toda dejstva, da je Golobič zavajal javnost, ni bilo mogoče več prikriti. Še posebej po tistem, ko so novinarji pridobili dokaze o Golobičevem lastniškem delu v podjetju Ultra Sum na Nizozemskem in ko so vodilni možje Ultre – očitno pod velikim psihičnim pritiskom – priznali, da imajo govorice o Golobičevem lastništvu v Ultri tudi realno osnovo. Golobičev politični profil se je tedaj dokončno razsul, s tem pa je visoki blondinec postal politično mrtev, saj si je zapravil vso verodostojnost.
Pri tem še posebej bode v oči, kako so Golobiču obrnili hrbet tako rekoč vsi mediji, še posebej pa nekoliko bolj angažirani novinarji. Če je bil Golobič dosedaj nekakšen »medijski bog«, ki se mu je klanjal marsikateri novinar, so mediji Golobiča dokončno pokopali. Ko se je pred enim tednom pojavil razvpiti prispevek Mateja Hlebša o domnevno nezavarovanih kreditih Ultre in ko je Golobič zaman skušal priti na nacionalno televizijo, da bi odgovoril na očitke glede Ultre, se je sprva zdelo, da gre res za politično obvladovanje RTV Slovenija s strani opozicije (vsaj tako so na spletnih blogih »nažigali« Golobičevi privrženci). Toda Golobičev neposrečen nastop naslednji večer na Pop TV je to tezo presenetljivo sesul. Ko je Golobič sam priznal, da je zavajal javnost, pa je s tem javnosti poslal sporočilo, da ni nikakršna žrtev kakšnih zarot.
Tako se zastavlja vprašanje, kakšna bo sploh politična prihodnost Golobiča. V politiki in medijih se namreč že pojavljajo zahteve po njegovem odstopu, tako s funkcije predsednika Zaresa (v tem primeru bi ga utegnil naslediti Zoran Janković) kot s funkcije ministra. Za službo mu ni treba skrbeti, saj naj bi imel v Ultri zagotovljeno delovno mesto. Tako ali tako pa je jasno, da Golobiču vloga »frontmana« ne ustreza, saj je doslej vedno rajši deloval iz ozadja. Ni pa skrivnost, da je sedaj v podobnem položaju kot pivovarski baron Boško Šrot – tudi slednji je dolgo časa prikrival lastniško obvladovanje Pivovarne Laško, dokler ni prišlo na dan, da je družba Kolonel v resnici samo poštni nabiralnik, lastnica družbe Danijela Raković pa zgolj »slamnata« podjetnica, ki je služila za kritje Šrotove hobotnice. In kaj zdaj? Boško Šrot se mora spopadati z gospodarsko krizo, poleg tega pa nima več močnega političnega zaledja, sedaj pa se je tako rekoč podobnem položaju znašel še Golobič. Zgodba bo še bolj zanimiva tedaj, ko bo prišlo na dan še več podrobnosti o Ultrinih poslih z državo, mestno občino Ljubljana ter Študentsko organizacijo Ljubljana. In tudi potem, ko se bo ugotovilo, ali je GG pokril vse davčne obveznosti, povezane z njegovim lastniškim deležem v Ultri.