Nazaj v socializem!

Ali se Sloveniji obeta stavkovni val? Vsaj tako je videti po tistem, ko so se delavci Gorenja uprli upravi s spontano stavko, organizirano mimo sindikata. Nič čudnega torej, da je dolgoletni sindikalni voditelj Dušan Semolič ostal skoraj brez besed. Mar ni on še kot skupščinski delegat tik pred osamosvojitvijo Slovenije na Trgu republike (pred parlamentom) ščuval delavce proti Demosovi vladi, češ da ne ve, kaj bi sama s seboj? Morda je nervozen, ker se je na nek način zgodila repriza litostrojske stavke iz leta 1987, iz česar je izšel prvi nekomunistični sindikat in posledično tudi tedanja Socialdemokratska zveza Slovenije (predhodnica sedanje SDS).
Osebno se pri gospodarskih vprašanjih bolj nagibam v smer klasičnega liberalizma (morda me bo zato kdo ozmerjal z neoliberalcem), kljub temu pa do delavskega vprašanja nikakor nisem ravnodušen. Vedno pa zagovarjam tezo, da Slovenija ne more biti socialna država, če ni pred tem pravna država. Skratka, brez vladavine prava je socialna država zgolj floskula. Ko delojemalec sprejme zaposlitev od delodajalca, obe strani podpišeta pogodbo, ki jo morata spoštovati. Čeprav sta obe strani formalno enakopravni, pa je v realnosti drugače: delodajalec ima veliko več moči, zato si lahko bolj pogosto privošči kršitev delovne pogodbe – pač iz zavesti, da delojemalec še zdaleč nima tolikšne moči, da bi lahko sam sankcioniral kršitev pogodbe. Gospodarska družba si pač lahko privošči, da kakšnega neubogljivega delavca zabriše na cesto in tako žrtvuje en majhen del mase za celoto (kar je na podoben način marksistično razmišljanje kot tisto načelo »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo«, ki ga lahko preberemo tudi v Svetem pismu). Delavec si podobnega ukrepa proti firmi ne more privoščiti, razen če je kakšna medijska zvezda in lahko delodajalcu reče »J**i se, grem rajši drugam«. Večina navadnih smrtnikov pa si tega ne more privoščiti. Ravno zato je toliko bolj pomembno zagotavljanje pravne varnosti zaposlenih. Mimogrede, se spomnite kmečkih uporov? Zakaj so se že zgodili? Ne zaradi previsokih davkov ali podobnih nevščenosti, ampak zaradi nespoštovanja »stare pravde«, torej prvotnega dogovora, na katerem je temeljil odnos med fevdalnim gospodom ter kmetom (delavcev v današnjem pomenu besede takrat niti poznali niso). In v tem je tudi bistvo delavskega vprašanja dandanes.
Ne vem sicer, na kakšnem dogovoru temelji višina plač delavcev v Gorenju, toda glede na medijska poročila so vodilni v Gorenju priznali napako, ki se je zgodila pri obračunu plač v avgustu. Predsednik uprave Franjo Bobinac je sicer že dejal, da zviševanje plač ne bo prišlo v poštev, kljub temu pa je uprava izplačala draginjski dodatek delavcem in sicer v višini 150 evrov (ali so napako v obračunu plač popravili, seveda ne poroča nihče!??). Kar pa je seveda le zelo kratkoročna rešitev. Uprava sicer zatrjuje, da se podjetje po prestani gospodarski krizi počasi pobira in bo lahko prešlo na polni delovni čas – kljub temu pa bi najraje videli, da bi delavci še naprej delali za manj kot 500 evrov mesečne neto plače. Kar je za slovenske razmere katastrofalno nizka plača! Spomnimo se, da se nam je v zadnjih letih standard sicer precej dvignil, uvedba evra pa je precej podražila življenje (če grem v Ljubljani na klasično pico in veliko pivo, bo moj žep olajšan za več kot deset evrov, kar v stari valuti znese nekje okoli 2750 tolarjev, tri leta nazaj pa sem lahko za isto hrano in pijačo odštel za »jurja« manj), tudi po zaslugi monopolov in kartelnega povezovanja. Tako smo se znašli v povsem bizarni situaciji: standard in cene so podobne kot v Evropski uniji, nekatere plače pa so še vedno balkanske. In tu se znova pojavi problem industrijskih gigantov, ki smo jih podedovali iz časov socializma: namesto da bi prišlo do postopnega prestrukturiranja teh družb, se še vedno ukvarjamo s problemi zgodnje tranzicije. Tipičen primer je npr. Mura, ki bi ji vsako umetno podaljševanje življenja z državnimi finančnimi injekcijami dolgoročno zgolj poslabšalo položaj. Dejstvo, da imamo še vedno toliko tisoče nekvalificiranih delavcev, še posebej v regiji, kot je Pomurje, je enostavno katastrofa. Zamujenih je bilo veliko priložnosti za dolgoročno preureditev tradicionalne industrije v sistem, ki bi odgovarjal sodobnim gospodarskim in socialnim razmeram. Nekdaj sem bil nasprotnik selitve tekstilne industrije na daljni Vzhod, dandanes pa vidim, da pravzaprav ni druge rešitve, saj je delovna sila pri nas očitno predraga, razen če delodajalec hoče, da bo delavec delal za »đabe«, kar je velika utopija. Dejstvo je namreč, da se spodobno plačana delovna sila vedno dolgoročno obrestuje – če pa družba, kot je Gorenje, ni sposobna spodobno plačevati svojih delavcev, naj proizvodnjo izseli iz Slovenije. Seveda pa bi v tem primeru dobili pravo armado brezposelnih. Še en dokaz o zamujenih priložnostih.
Glede na delovanje sedanje vlade niti ne čudim več, da je tako. Če namesto spodbud h krepitvi gospodarstva ter davčne razbremenitve dobivamo nove obremenitve, in če vlada govori, kako je treba varčevat, obenem pa popušča sodnikom, potem ni čudno, da Slovenija drsi v socialistično regresijo.