Kdo si prisvaja Staneta Kavčiča?

Postavitev doprsnega kipa Staneta Kavčiča, najbolj liberalnega politika komunistične nomenklature, verjetno ne bi toliko odmeval, če se ne bi ob njem simbolno zbrali tudi ljudje, ki so na takšen ali drugačen način povezani s Kavčičevo politično likvidacijo leta 1972.

Pomenljivo je, da je Kavčič postal predsednik republiškega izvršnega sveta (oz. vlade, kot se reče danes) le malo pred letom 1968, ki ni bilo zaznamovano samo s študentskim gibanjem, temveč tudi s simbolnim prestopom iz moderne v postmoderno, kar je pomenilo konec zaupanja velikim ideologijam (ne glede na to, da so se nekateri zahodni intelektualci, zlasti iz Francije, tudi po tistem še dolgo navduševali nad sovjetskim imperijem). Kavčič je pustil za seboj – glede na takratne razmere – odlično »petletko«, vendar je bil za partijske centraliste očitno preveč predrzen. Bil pa je med politiki prejšnjega režima še najboljši za Slovence. Ali drugače povedano: bil je najmanjše zlo med vodilnimi partijskimi politiki. Vsekakor manjše zlo kot pa Kardelj, Kidrič, Ribičič, Maček, itd. Zanimivo je sicer, da se je na prestol povzpel s pomočjo ideološkega preganjanja literarno navdahnjene »kontrarevolucije«. V Pučnikovem zborniku, ki ga je pred leti uredil dr. Milan Zver, tako najdemo magnetogram zasliševanja sodelavcev »problematičnih« literarnih revij (Revija 57, Perspektive), zasliševanja pa je vodil ravno Kavčič. S tem se je morda izkazal za dovolj »pravovernega«, da se je lahko povzpel na eno najbolj vplivnih funkcij v tedanji socialistični republiki Sloveniji. Vendar le za nekaj časa – ko je prišlo do podobnega obračuna z liberalno usmerjenimi komunisti tudi drugod po Jugoslaviji, so sledila svinčena leta, ki so dejansko trajala vse do smrti Josipa Broza Tita leta 1980. Šele po tistem se je začel jugoslovanski družbeni in politični prostor znova odpirati, čeprav je nad porajajočo se opozicijo ves čas visel Damoklejev meč represije komunistične tajne službe ter skrajno konservativnega generalsko-oficirskega gremija JLA.

Postavitev spomenika Kavčiču vzbuja mešane občutke. Med predlagatelji postavitve kipa je namreč tudi pokojni Peter Božič, ki je prav tako predlagal poimenovanje bodoče vpadnice po Josipu Brozu Titu. Po istem Titu, ki je bil najbolj zaslužen za politično odstranitev in posledično osamitev Staneta Kavčiča. Med pobudniki najdemo celo ime bivšega šefa Združene liste (sedaj Socialnih demokratov) Janeza Kocijančiča, ki po navedbah nekaterih virov zagotovo ni sodil v krog podpornikov Staneta Kavčiča v sedemdesetih letih – razen če je spoznal svojo zmoto. In nenazadnje: glavni promotor Kavčičevega kipa je ljubljanski župan Zoran Janković, ki ne more skriti svoje politične povezanosti z Milanom Kučanom, čigar kariera se je začela vzpenjati ravno po Kavčičevem padcu. Leta 1973 je postal sekretar SZDL, pet let kasneje pa je postal predsednik republiške skupščine, vse do leta 1982, ko je postal slovenski predstavnik v centralnem komiteju ZKJ in nato predsednik CK ZKS. Tudi Kučan ne sodi med tiste, ki bi bili Kavčičevi somišljeniki – razen če se je od Kavčiča distanciral zaradi oportunizma, kajti v tistih časih je bilo tvegano izražati solidarnost z »odpadniki«, kot je bil npr. Milovan Djilas (mar ni dandanes precej lažje podpreti nekega Vilija Rezmana, ki ga je upokojenska stranka dala na čevelj?). Presenetljivo pa je, da je Kučan, ki je bil dejansko učenec vrhovnega udbovca in strokovnjaka za »vzporedno ekonomijo« Ivana Mačka-Matije, v osemdesetih letih zajahal Kavčičevega konja in napovedal »sestop z oblasti«. Uporabil je torej frazo, ki jo je v resnici izumil tedanji pripravnik v Kučanovem kabinetu Borut Pahor. Isti Pahor, ki je zaradi ponudbe, da dobi službo v centralnem komiteju ZKS, odpovedal podiplomski študij v tujini, je dandanes neke vrste naslednik Staneta Kavčiča.

Toda Pahorjeva navzočnost ob odkritju doprsnega kipa niti ni sporna. Bolj sporno je to, da Pahor sam po sebi ni dostojen Kavčičev naslednik. Ne toliko zaradi svojega komunističnega porekla, pač pa zaradi tega, ker se na premierskem položaju ne znajde najbolje. Povsem razumljiva pa je odsotnost Janeza Janše in Igorja Bavčarja, ki sta po Kavčičevi smrti izdala njegov dnevnik in spomine. Preprosto zato, ker je nedostojno, da bi morala glede na svoj prispevek, ki sta ga pustila v času osamosvajanja Slovenije, sekundirati mogočnemu ljubljanskemu županu, ki seveda ne mara ne Janše, ne Bavčarja. Oba se morata ukvarjati s policijsko preiskavo, prvi zaradi oklepnikov, drugi zaradi Istrabenza. Janković je tako dejal, da na univerzalnost Kavčičevega dela in pogledov kaže tudi dejstvo, »da se ga danes nobeden ne odreka, vsi se ga lastijo«. In kdo se ga pravzaprav lasti? Predvsem tisti, ki bi, če bi se ponovilo leto 1972, ploskali ob njegovi politični likvidaciji. Nehigienično je tudi, da nostalgiki nekdanjega režima ploskajo enkrat Titu, drugič Kavčiču. Seveda pa ne bodo upali (ali pa ne bodo hoteli) zaploskati očetu slovenske demokracije dr. Jožetu Pučniku.

In še ena Jankovićeva cvetka: "Slovenijo prihodnosti je /Kavčič/ pravzaprav videl takšno, kot si zanjo prizadevamo še danes. Moderno, odprto, socialno pravično, živečo v sožitju s sosedi, temelječo na znanju in ekonomsko učinkovito," je dejal ljubljanski župan. Koliko so njegove besede skladne z dejanji, pa presodite sami. Vsekakor je ljubljanska mestna oblast s poklonom Kavčiču demokratični Sloveniji poslala precej dvoumno sporočilo.

"Jaz imam prav!"

Nekako s temi besedami je premier Borut Pahor gladko zavrnil kritike dr. Franceta Bučarja, češ da je predlagani arbitražni sporazum za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora slab za Slovenijo. Bučar je namreč v ponedeljek objavljenem pogovoru za TV Slovenija menil, da je predlagani arbitražni sporazum s Hrvaško zelo slab in tudi škodljiv. Kot je dejal, sporazum v celoti uresničuje hrvaška stališča, saj arbitrom v enem členu najprej narekuje določanje meje na morju in kopnem po načelih mednarodnega prava, šele nato pa bodo določali, kje bo stik Slovenije z odprtim morjem.
In kaj je storil Pahor? Dejansko z Bučarjem niti ni polemiziral, samo rekel je, da je za Slovenijo sporazum dober, »zamuditi priložnost, da bi ga podpisali, pa bi bilo v škodo našim nacionalnim interesom«. Zakaj tako, pa premier seveda ni pojasnil. Pač se je oprl na argument avtoritete, češ v tej državi sem jaz šef (ko bi to veljalo tudi v vseh aferah, v katere je vpleten generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl), torej imam vedno prav.
Seveda Pahorjeva nenavadna avtoritarnost ter prepričanost v lastni prav ni nekaj neobičajnega. Spomnimo se znamenitega sporazuma Drnovšek-Račan. Tudi tedaj je vladajoča elita prepričevala vso slovensko javnost, kako je sporazum dober za Slovenijo ter da je to daleč najboljši kompromis, ki ga je bila Slovenija zmožna doseči. Seveda smo vsi tisti, ki poznamo problem meje v Istri malo bolj od blizu, dobro vedeli, da so bile te besede veliko sprenevedanje. Sporazum Drnovšek-Račan je dejansko pomenil veliko uslugo Hrvaški, saj je legaliziral mejo na Dragonji (kjer, iskreno povedano, nikoli prej ni bila), hkrati pa s tem zakoličil izhodišče morske razmejitve po sredini Piranskega zaliva, kar pomeni, da je dostop Slovenije na odprto morje odvisen zgolj od dobre volje naših sosedov. Kajti po takšnem konceptu razmejitve nam dostop do mednarodnih voda ne pripada avtomatsko – in ni treba imeti pravniške izobrazbe za takšno ugotovitev. K sreči je sporazum kmalu zatem propadel, vendar presenetljivo zaradi hrvaške (in ne naše) strani. Tako je sporazum postal mrtev. Tudi njuna podpisnika Janez Drnovšek in Ivica Račan nista več med živimi.
Po mojem osebnem prepričanju bi bilo mogoče pravično mejo začrtati zgolj s pomočjo mednarodne arbitraže, ki bi morala najprej ugotoviti, kakšno je sploh PRAVNO-FORMALNO stanje na dan 25. 6. 1991. Kakšno je bilo dejansko stanje jurisdikcije obeh republik, seveda ni težko ugotoviti – toda ali se to stanje ujema s pravno-formalnim stanjem? Najbrž ne. Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom razpuščeno Svobodno tržaško ozemlje, cona B je pripadla Jugoslaviji. Ne Sloveniji in/ali Hrvaški, pač pa Jugoslaviji kot naši skupni državi. Kar pomeni, da je bilo treba mejo med republikama šele zarisati. Južna meja cone B je potekala po reki Mirni in to je zadnja mednarodna priznana meja v Istri, znotraj cone B pa sta se kot uradna jezika uporabljala slovenščina in italijanščina (čeprav so na tem območju verjetno živeli tudi hrvaško govoreči prebivalci Istre). Če bi torej zarisali mejo bolj na severu, potem bi morala meja med republikama teči po občinskih mejah, torej tudi po južni meji občine Piran. In kje poteka ta meja? Po sredini Savudrijskega polotoka, ki je že stoletja spadal v piransko občino. Zanimivo je, da ta meja ni bila nikoli razveljavljena, pa tudi njena sprememba ni bila nikdar potrjena niti v republiških skupščinah Socialistične republike (SR) Slovenije in SR Hrvaške, pa tudi ne v jugoslovanski zvezni skupščini. Tudi če bi do takšne potrditve prišlo, bi bila z mednarodnopravnega vidika neveljavna, saj je Londonski memorandum prepovedoval spremembo občinskih meja, kajti meja med Jugoslavijo in Italijo je bila dokončno urejena šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Osimskimi sporazumi. V posebnem statutu, ki je bil priloga Londonskega memoranduma, je v 7. členu navedeno: ˝Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.˝ Kljub temu pa je prišlo do protipravne priključitve območja Savudrija in Kaštela – kljub uporu prebivalcev – tedanji SR Hrvaški. Torej je jasno, da je sedanje stanje jurisdikcije pravno nično! Da je res tako, dokazuje tudi stalno spreminjanje jurisdikcije v škodo Slovenije, ki je na dan osamosvojitve nadzirala Piranski zaliv v celoti! Zločin, ki ga je na ta način zagrešila komunistična oblast tedanje SR Slovenije, je tako dobil kritje z novimi dejanji v škodo Slovenije z dopustitvijo gradnje mejnih prehodov sosednje države na slovenskem ozemlju, čeprav je po osamosvojitvi tedanji predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić v posebnem pismu trdil, da gre le za začasen režim na meji. Ravno v tistem času so bili občini Buje protipravno priključeni še zaselki na južnem bregu Dragonje, kar dokazuje, da se je jurisdikcija sosednje države širila proti severu. Če bi bila meja trdno določena, se to ne bi smelo dogajati! Rešitev je torej ugotovitev pravnoformalnega stanja na dan 25. 6. 1991 na podlagi Londonskega memoranduma ter občinskih meja iz tistega časa. Šele od določitve kopenske meje dalje se lahko pogovarjamo o meji na morju.
Glede na navedena dejstva je jasno, da smo s sedanjim arbitražnim sporazumom dobili novega »trojanskega konja«, ki pomeni ponovno oškodovanje slovenskih interesov. Le če bomo z referendumom zavrnili omenjeni sporazum, imamo še možnost za določitev pravične meje – sicer se nam obeta epilog, ki bo v škodo naši državi.

Resen premik ali predstava za javnost?

Novica, da je policija pridržala dva nekdanja predsednika uprave v družbah Pivovarna Laško ter Istrabenz, torej Boška Šrota in Igorja Bavčarja, je verjetno marsikoga presenetila, hkrati pa vzbudila vtis, da se policija vendarle zavzeto loteva gospodarskega kriminala. Ergo: sedanja vlada je v boju proti tajkunom bolj uspešna kot prejšnja, torej Janševa vlada.
Pa je res tako? Odkar je oblast prevzela Pahorjeva vlada, se o boju proti tajkunom skoraj ni govorilo, razen takrat, ko so se predstavniki koalicijske stranke Zares razburjali zaradi domnevnega reprogramiranja t. i. tajkunskih posojil s strani NLB. Pa še tedaj se je izkazalo, da je tranzicijska levica zgolj žrtvovala Boška Šrota in Igorja Bavčarja, da je lahko zaščitila nekatere druge tajkune, med katerimi ima poseben status Gregor Golobič, sicer aktualni visokošolski minister ter predsednik Zaresa. Spomnimo se, da je za aretacijo Šrota in Bavčarja najbolj navijal Golobičev ter Kučanov somišljenik, aktualni ljubljanski župan Zoran Janković, ki – gledano s stališča etike – ni nič boljši od Šrota in Bavčarja. Bavčar in Šrot sta sicer izgubila svoj položaj v slovenskem gospodarstvu in sta se znašla v policijski preiskavi, vendar pa se postavlja vprašanje, ali bo morda vlada poskušala metati pesek v oči, češ da je opravila tisto, česar ni uspelo Janševi vladi. Zanimiv je tudi odnos medijev do aretacij obeh tajkunov: ko je bil v času Janševe vlade aretiran gradbeni tajkun Ivan Zidar, je bilo to pridržanje razglašeno kot tipična politična poteza, s katero naj bi Janša reševal svojo kožo pred volitvami. Sedaj, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah, s strani istih oseb ni mogoče več slišati tovrstnih ocen. Zagotovo pa bo policijska akcija zelo prišla prav notranji ministrici Katarini Kresal, ki se je v zadnjem času nekoliko umaknila iz javnosti. Prav tako bo akcija verjetno vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost javnosti od najbolj perečih problemov.
Zanimivo ob vsem tem pa je sprenevedanje nekaterih koalicijskih strank, na primer LDS. Tako poslanec LDS Borut Sajovic razglaša, da so tajkuni odpirali šampanjce v času prejšnje vlade, kar naj bi pokazala tudi današnja policijska akcija – pa čeprav je vsakemu Slovencu, ki ima kolikor toliko dober spomin, jasno, da so tajkuni nastali že v devetdesetih letih, torej v času, ko je vladala ista LDS, kateri pripada Sajovic, le da se je »velika« LDS kasneje cepila na »malo« LDS ter Zares. Ob tem je zanimivo, da se je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski lotil ustanavljanja nove levosredinske stranke, ki naj bi združila nekatere razočarane levičarje ter tiste, ki se doslej niso našli v nobeni od obstoječih strank tranzicijskega trojčka KGB (plus DeSUS). Akcija Dimovskega je po svoje nenavadna, saj je po debaklu z Golobičevo »Zares« - slednja se po razkritih Golobičevih lažeh ne bo več zlepa pobrala – veliko levičarjev, ki so podpirali Golobičevo paradigmo »nove politike«, ostalo pasivnih. Poleg tega je podoben projekt le malo pred volitvami nastal tudi na desni sredini in sicer Krščansko-demokratska stranka, ki je v javnosti praktično nevidna, s čimer se potrjuje sum, da je bila ustanovljena predvsem z namenom krasti glasove NSi. Slednji je sicer v zadnjem času nekoliko pošla sapa, čeprav se je v zadnjih dneh znova začela oglašati. Vprašanje pa je, ali lahko doseže kakšen večji javnomnenjski učinek brez izdelanega alternativnega vladnega programa, kar bi morala biti naloga strankarskih programskih odborov. NSi ima glede tega težave, saj je kar nekaj nekdanjih ministrov iz njenih vrst pristalo v strokovnem svetu SDS. Zato se postavlja vprašanje, ali bi moral t. i. desni trojček SDS-NSi-SLS v tem času združiti moči in predstaviti skupno alternativo sedanji vladajoči politiki. Kajti jasno je, da je v tem trenutku mogoče Slovenijo voditi bolje. Približno tako je Borut Pahor zatrjeval pred kakšnim letom dni, ko so bile razmere veliko boljše. Bomo torej dobili »alternativo alternativi«?