Kam vodijo sledi afere Bulmastif?

Ko so leta 2006 štirje bulmastifi izvedli krvoločen napad na Stanislava Megliča, skoraj nihče ni verjel, da bo skoraj štiri leta kasneje pod zobmi istih zveri končal njihov lastnik. Pardon, oskrbnik, kajti tedanja lastnica Zora Roter zadnjega tragičnega dogodka ni dočakala. Le da so bile tokrat zveri samo tri. Vendar število niti ni pomembno – pomembno je, da je bil napad na Megliča tedaj le »neprijeten dogodek«, kajti Meglič je bil pač »nihče«. Če pa bi pod pasjimi zobmi končal kdo iz kluba elitnežev, takrat pa bi bil jok in stok. Mladi Tržičan do danes ni prejel niti opravičila, kaj šele odškodnine za prestano trpljenje. Psi, ki bi morali biti takrat po vseh pravilih usmrčeni, pa so našli pot nazaj do svojega oskrbnika. In so se na koncu obrnili proti njemu samemu.
Star pregovor pravi, da ima vsak zakaj svoj zato. Strokovnjaki in rejci psov pasme bulmastif vedo povedati, da ne gre za agresivno pasmo. Če seveda ne delamo napak pri vzgoji. Zato pa je toliko več pozornosti vzbudilo dejstvo, da so takoj po napadu na pokojnega S. B. v bližini našli umeten penis s kondomom. Le redki mediji pa so si upali ob tem zapisati, da je bil pokojni S. B. pravzaprav ženska, ki je spremenil(a) spol (čeprav je ženski nemogoče postati pravi moški, to pač vemo vsi, ki se kolikor toliko spoznamo na človeško telo). Če sem prištejemo še podrobnosti, da je bil S. B. potem, ko je bil najden, brez obleke (ki je psi niso popolnoma strgali z njega) in ko je v javnosti mednarodni kinološki sodnik Franc Šterman povedal, da so bili psi spolno zlorabljeni, je bilo ugibanj o vzrokih agresivnega obnašanja omenjenih bulmastifov v hipu konec. Sedaj je ostalo glavno vprašanje: ali je že kdo preverjal, kaj se je v resnici dogajalo s psi, ki so bili nevarni za okolico in so že večkrat napadli ljudi? In kje so dokazi? In kdo je omogočil, da psov niso usmrtili, ampak jih vrnili S. B.?
Ravno to vprašanje pa kaže na to, da ima afera, katere povod je bil smrt S. B. Namreč, napad in okoliščine so namreč sprožile pravo paniko med tistimi, ki so s pokojnikom, sicer znanim zdravnikom, prijateljevali, seveda vse do najvišjih političnih vrhov. In dejstvo je, da veliko odgovornost za vrnitev psov nosi tudi sedanji minister za kmetijstvo Milan Pogačnik, ki je isto funkcijo sicer opravljal že v Ropovi vladi, doslej pa ni bil v središču pozornosti. Je pa res, da Pogačnik verjetno ni edini krivec za vse to, večjo odgovornost za to pa nosijo nekateri drugi akterji. Na primer predsednica LDS ter notranja ministrica Katarina Kresal, ki ji je Bernarda Jeklin (še vedno članica Zaresa?) nedavno napisala precej osladen slavospev v eni od rumenih revij iz sklopa podjetja Delo Revije (to isto podjetje je Kresalovi tudi podelilo naziv Slovenka leta in Obraz leta). Znana je naveza Katarina Kresal-Miro Senica, slednji je tudi znan in zelo vpliven odvetnik, ki je bil povezan tudi s pokojnim S. B. Mar ni pomenljivo, da se je par Kresal-Senica potem, ko se je afera Bulmastif razvnela, nenadoma umaknil na dopust, medtem ko je poslanska skupina, ki jo vodi tržiški župan in veterinar (!) Borut Sajovic, vzela v bran kmetijskega ministra? Seveda ga je vzel v bran tudi Borut Pahor, ki se je bil doslej pripravljen odpovedati zgolj Karlu Erjavcu, ne pa tudi nekaterim drugim grešnikom iz sedanje vladne ekipe.
Toda političnih zvez s tem še zdaleč ni konec. Kot piše Požareport, je predsednik slovenske kinološke zveze Blaž Kavčič, sicer aktualen predsednik državnega sveta ter vidni član LDS, tudi nekdanji poslanec te stranke. V eni od komisij, ki je napisala pristransko poročilo v prid Baričeviču, pa je bil član tudi Rajko Rotner, ki je po podatkih Požareporta stric Katarine Kresal, v komisijo pa ga je menda predlagal prav odvetnik Senica. In to seveda ni prva afera, v katero so vpleteni sorodniki K. K. Vsekakor pa je zanimivo, kam vse vodijo prstni odtisi nekaterih politikov in kakšen vpliv ima dejansko t. i. globoka država (po Dimitriju Ruplu). In videti je, da bo afera Bulmastif morda dokončno streznila slovensko javnost glede medijskega lakiranja ljudi iz visokega sloja. Maske očitno padajo že pred pustovanjem. Če bi afera Bulmastif pripeljala celo do kakšne mehke revolucije, to ne bi bilo več presenečenje. Kajti ljudi ni mogoče ves čas vleči za nos in jih prepričevati, da je vse, kar se dogaja, nekaj povsem normalnega. Po nakopičenih problemih se vedno pojavi afera, ki izbije sodu dno. Le kaj na to poreče naš premier?

Nekatere dileme glede odločanja za življenjski stan in duhovni poklic

Človekovo življenje zaznamujejo številne prelomnice. Tudi okrogli jubileji so neke vrste prelomnice, ko mora človek narediti kakšno veliko odločitev glede svojega življenja. Sam sem poleti zakorakal v svoje četrto desetletje življenja in nekako imam občutek, da sem se v sebi sicer že odločil, kaj želim, čeprav je do uresničitve še daleč. S sedanjo službo sem zadovoljen, čeprav nisem prepričan, da bom celo življenje počel to, kar počnem sedaj. Zagotovo bodo prišle nove priložnosti.
A vendar imam dostikrat precej nenavaden občutek, ko me marsikdo skuša spomniti na »dejstvo«, da se tako ali tako še nisem odločil in da niti ne vem, kaj bi rad v življenju. Ni redek pojav, da nekateri ljudje, ki jih sicer cenim, skušajo vzbuditi v meni dvome, ali sem se odločil prav. In mi seveda sugerirajo, naj dobro, ampak res dobro premislim, če je to, kar želim, res božja volja. Sam osebno sem se v življenju naučil, da božja volja usmerja človeka na tisto pot, kjer se bo počutil najbolj srečen, izpolnjen ter miren v sebi. O tem pa lahko človek presoja le sam pri sebi, po tem, kar čuti v srcu. Lahko mu pri tem kdo pomaga (npr. duhovni spremljevalec). Vendar pa ravno sam nekako doživljam, da me marsikdo skuša spomniti, da sem na »napačni poti«. Morda je to test za utrjevanje moje gotovosti, kdo ve. Vsekakor pa je na nek način boleče, da tej skušnjavi podlegajo tudi sicer zelo dobro duhovniki. Namreč, zaradi svoje izobrazbe in tudi zaradi svojega položaja (sem namreč samski) se je že marsikateri duhovnik spomnil, češ tega bomo pa spravili v semenišče, saj nam primanjkuje duhovnikov, marsikdo pa pri odločitvi za takšno službo omahuje. Takšen način izhaja iz nekakšnega tradicionalnega prepričanja, da je duhovniških poklicev »premalo«. Sam se s tem ne strinjam, pač pa pravim, da nam Bog vedno daje toliko duhovnikov, kolikor jih potrebujemo. Nič več in nič manj. V času močne sekularizacije, ko se tudi mnogi opredeljeni katoličani oddaljujejo od vere in Cerkve (kar je pravzaprav razumljivo, saj zgolj iz nekih tradicionalnih vzorcev ne morejo dobiti neke notranje sreče), je pač razumljivo, da je ljudi v cerkvah manj, s tem pa je tudi duhovnikov manj. Morda jih je na prvi pogled res premalo glede na infrastrukturo, ki jo morajo pokrivati, kajti župnij je veliko, med njimi so mnoge takšne, ki imajo zelo malo prebivalcev in bi lahko v prihodnosti postale del večjih župnij. Nerodno pa je, ker mnogi duhovniki nekako podležejo klišejem, da je duhovnikov premalo in da se splača malo dregniti v kakšnega domnevnega omahljivca. Vendar se ob tem dogaja, da pogosto dregnejo v napačnega, ki takšne »namige« razume kot poseg v njegovo svobodo, kar ima lahko precej grenke posledice.
Zagotovo je dandanes med vernimi mladimi (no, fanti, če smo iskreni) precej takšnih, ki bi se celo odločili za poklic duhovnika. Vendar jih pri tem ovira trajna zaobljuba samskosti, tj. celibat. Nedavno sem bil presenečen, ko mi je prijatelj pokazal link do članka, v katerem hrvaški karizmatik, duhovnik Zlatko Sudac, nasprotuje obveznemu celibatu, ki prvotno ni bil obvezni del duhovniškega poslanstva. Dejansko ima prav, kajti sprejem celibata ni integralni del mašniškega posvečenja. To dokazuje tudi Zakonik cerkvenega prava. Po ZCP se namreč kandidat za duhovništvo zaveže celibatu ob diakonskem posvečenju, pri čemer posvečenje ne pomeni hkrati zavezo celibatu, pač pa se slednje izvrši posebej (to ne velja za redovnike, ki se dajo posvetiti za duhovnike, saj namesto celibata izrečejo zaobljube k devištvu oz. samskosti). Podobno je tudi, ko duhovnik zapusti kleriški stan oz. se laicizira. Na primer, da to stori z namenom, da bi se (cerkveno) poročil. Vendar tega kljub prehodu v laiški stan ne more tega storiti, ker mora posebej zaprositi Sveti sedež za spregled celibata. Torej gre za disciplinsko določbo v Katoliški cerkvi, pa še to le za njen zahodni (latinski) del, kajti katoliški duhovniki vzhodnega obreda so lahko poročijo. Kar pomeni, da ima Sudac prav – le da njegovega mnenja nikjer ne obešajo na veliki zvon, celo med karizmatiki ne.
Dandanes zavezanost celibatu v praksi pomeni neke vrste puščavniško življenje. Življenje (škofijskih) duhovnikov ni več takšno kot nekdaj, ko so bile župnije dejansko neke vrste kmetije, ko je v župnišču stanovala župnikova družina, ko je bilo duhovnikov več, itd. To pomeni, da so duhovniki na župnijah več ali manj sami (če odštejemo stike s farani). Mar ni to breme za duhovnika? Zato ne preseneča, da je danes skrivnih »odstopov« iz linije celibata vse več.
Pa še to: pojem »duhovni poklic« je precej širok in ne zajema samo posvečenega življenja. Vsak, ki se odloča za posvečeno življenje, pa v sebi ve, da je za to poklican in da se lahko za to odloči brez zunanje prisile. O tem veliko govori in piše tudi teolog dr. Janez Juhant v svoji najnovejši knjigi (ter v intervjujih v Družini in Reporterju ta teden). Ideal kristjana je namreč biti svoboden pred Bogom. Prav je, da to svobodo ohranjamo in jo spoštujemo.

Kdo si prisvaja Staneta Kavčiča?

Postavitev doprsnega kipa Staneta Kavčiča, najbolj liberalnega politika komunistične nomenklature, verjetno ne bi toliko odmeval, če se ne bi ob njem simbolno zbrali tudi ljudje, ki so na takšen ali drugačen način povezani s Kavčičevo politično likvidacijo leta 1972.

Pomenljivo je, da je Kavčič postal predsednik republiškega izvršnega sveta (oz. vlade, kot se reče danes) le malo pred letom 1968, ki ni bilo zaznamovano samo s študentskim gibanjem, temveč tudi s simbolnim prestopom iz moderne v postmoderno, kar je pomenilo konec zaupanja velikim ideologijam (ne glede na to, da so se nekateri zahodni intelektualci, zlasti iz Francije, tudi po tistem še dolgo navduševali nad sovjetskim imperijem). Kavčič je pustil za seboj – glede na takratne razmere – odlično »petletko«, vendar je bil za partijske centraliste očitno preveč predrzen. Bil pa je med politiki prejšnjega režima še najboljši za Slovence. Ali drugače povedano: bil je najmanjše zlo med vodilnimi partijskimi politiki. Vsekakor manjše zlo kot pa Kardelj, Kidrič, Ribičič, Maček, itd. Zanimivo je sicer, da se je na prestol povzpel s pomočjo ideološkega preganjanja literarno navdahnjene »kontrarevolucije«. V Pučnikovem zborniku, ki ga je pred leti uredil dr. Milan Zver, tako najdemo magnetogram zasliševanja sodelavcev »problematičnih« literarnih revij (Revija 57, Perspektive), zasliševanja pa je vodil ravno Kavčič. S tem se je morda izkazal za dovolj »pravovernega«, da se je lahko povzpel na eno najbolj vplivnih funkcij v tedanji socialistični republiki Sloveniji. Vendar le za nekaj časa – ko je prišlo do podobnega obračuna z liberalno usmerjenimi komunisti tudi drugod po Jugoslaviji, so sledila svinčena leta, ki so dejansko trajala vse do smrti Josipa Broza Tita leta 1980. Šele po tistem se je začel jugoslovanski družbeni in politični prostor znova odpirati, čeprav je nad porajajočo se opozicijo ves čas visel Damoklejev meč represije komunistične tajne službe ter skrajno konservativnega generalsko-oficirskega gremija JLA.

Postavitev spomenika Kavčiču vzbuja mešane občutke. Med predlagatelji postavitve kipa je namreč tudi pokojni Peter Božič, ki je prav tako predlagal poimenovanje bodoče vpadnice po Josipu Brozu Titu. Po istem Titu, ki je bil najbolj zaslužen za politično odstranitev in posledično osamitev Staneta Kavčiča. Med pobudniki najdemo celo ime bivšega šefa Združene liste (sedaj Socialnih demokratov) Janeza Kocijančiča, ki po navedbah nekaterih virov zagotovo ni sodil v krog podpornikov Staneta Kavčiča v sedemdesetih letih – razen če je spoznal svojo zmoto. In nenazadnje: glavni promotor Kavčičevega kipa je ljubljanski župan Zoran Janković, ki ne more skriti svoje politične povezanosti z Milanom Kučanom, čigar kariera se je začela vzpenjati ravno po Kavčičevem padcu. Leta 1973 je postal sekretar SZDL, pet let kasneje pa je postal predsednik republiške skupščine, vse do leta 1982, ko je postal slovenski predstavnik v centralnem komiteju ZKJ in nato predsednik CK ZKS. Tudi Kučan ne sodi med tiste, ki bi bili Kavčičevi somišljeniki – razen če se je od Kavčiča distanciral zaradi oportunizma, kajti v tistih časih je bilo tvegano izražati solidarnost z »odpadniki«, kot je bil npr. Milovan Djilas (mar ni dandanes precej lažje podpreti nekega Vilija Rezmana, ki ga je upokojenska stranka dala na čevelj?). Presenetljivo pa je, da je Kučan, ki je bil dejansko učenec vrhovnega udbovca in strokovnjaka za »vzporedno ekonomijo« Ivana Mačka-Matije, v osemdesetih letih zajahal Kavčičevega konja in napovedal »sestop z oblasti«. Uporabil je torej frazo, ki jo je v resnici izumil tedanji pripravnik v Kučanovem kabinetu Borut Pahor. Isti Pahor, ki je zaradi ponudbe, da dobi službo v centralnem komiteju ZKS, odpovedal podiplomski študij v tujini, je dandanes neke vrste naslednik Staneta Kavčiča.

Toda Pahorjeva navzočnost ob odkritju doprsnega kipa niti ni sporna. Bolj sporno je to, da Pahor sam po sebi ni dostojen Kavčičev naslednik. Ne toliko zaradi svojega komunističnega porekla, pač pa zaradi tega, ker se na premierskem položaju ne znajde najbolje. Povsem razumljiva pa je odsotnost Janeza Janše in Igorja Bavčarja, ki sta po Kavčičevi smrti izdala njegov dnevnik in spomine. Preprosto zato, ker je nedostojno, da bi morala glede na svoj prispevek, ki sta ga pustila v času osamosvajanja Slovenije, sekundirati mogočnemu ljubljanskemu županu, ki seveda ne mara ne Janše, ne Bavčarja. Oba se morata ukvarjati s policijsko preiskavo, prvi zaradi oklepnikov, drugi zaradi Istrabenza. Janković je tako dejal, da na univerzalnost Kavčičevega dela in pogledov kaže tudi dejstvo, »da se ga danes nobeden ne odreka, vsi se ga lastijo«. In kdo se ga pravzaprav lasti? Predvsem tisti, ki bi, če bi se ponovilo leto 1972, ploskali ob njegovi politični likvidaciji. Nehigienično je tudi, da nostalgiki nekdanjega režima ploskajo enkrat Titu, drugič Kavčiču. Seveda pa ne bodo upali (ali pa ne bodo hoteli) zaploskati očetu slovenske demokracije dr. Jožetu Pučniku.

In še ena Jankovićeva cvetka: "Slovenijo prihodnosti je /Kavčič/ pravzaprav videl takšno, kot si zanjo prizadevamo še danes. Moderno, odprto, socialno pravično, živečo v sožitju s sosedi, temelječo na znanju in ekonomsko učinkovito," je dejal ljubljanski župan. Koliko so njegove besede skladne z dejanji, pa presodite sami. Vsekakor je ljubljanska mestna oblast s poklonom Kavčiču demokratični Sloveniji poslala precej dvoumno sporočilo.

"Jaz imam prav!"

Nekako s temi besedami je premier Borut Pahor gladko zavrnil kritike dr. Franceta Bučarja, češ da je predlagani arbitražni sporazum za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora slab za Slovenijo. Bučar je namreč v ponedeljek objavljenem pogovoru za TV Slovenija menil, da je predlagani arbitražni sporazum s Hrvaško zelo slab in tudi škodljiv. Kot je dejal, sporazum v celoti uresničuje hrvaška stališča, saj arbitrom v enem členu najprej narekuje določanje meje na morju in kopnem po načelih mednarodnega prava, šele nato pa bodo določali, kje bo stik Slovenije z odprtim morjem.
In kaj je storil Pahor? Dejansko z Bučarjem niti ni polemiziral, samo rekel je, da je za Slovenijo sporazum dober, »zamuditi priložnost, da bi ga podpisali, pa bi bilo v škodo našim nacionalnim interesom«. Zakaj tako, pa premier seveda ni pojasnil. Pač se je oprl na argument avtoritete, češ v tej državi sem jaz šef (ko bi to veljalo tudi v vseh aferah, v katere je vpleten generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl), torej imam vedno prav.
Seveda Pahorjeva nenavadna avtoritarnost ter prepričanost v lastni prav ni nekaj neobičajnega. Spomnimo se znamenitega sporazuma Drnovšek-Račan. Tudi tedaj je vladajoča elita prepričevala vso slovensko javnost, kako je sporazum dober za Slovenijo ter da je to daleč najboljši kompromis, ki ga je bila Slovenija zmožna doseči. Seveda smo vsi tisti, ki poznamo problem meje v Istri malo bolj od blizu, dobro vedeli, da so bile te besede veliko sprenevedanje. Sporazum Drnovšek-Račan je dejansko pomenil veliko uslugo Hrvaški, saj je legaliziral mejo na Dragonji (kjer, iskreno povedano, nikoli prej ni bila), hkrati pa s tem zakoličil izhodišče morske razmejitve po sredini Piranskega zaliva, kar pomeni, da je dostop Slovenije na odprto morje odvisen zgolj od dobre volje naših sosedov. Kajti po takšnem konceptu razmejitve nam dostop do mednarodnih voda ne pripada avtomatsko – in ni treba imeti pravniške izobrazbe za takšno ugotovitev. K sreči je sporazum kmalu zatem propadel, vendar presenetljivo zaradi hrvaške (in ne naše) strani. Tako je sporazum postal mrtev. Tudi njuna podpisnika Janez Drnovšek in Ivica Račan nista več med živimi.
Po mojem osebnem prepričanju bi bilo mogoče pravično mejo začrtati zgolj s pomočjo mednarodne arbitraže, ki bi morala najprej ugotoviti, kakšno je sploh PRAVNO-FORMALNO stanje na dan 25. 6. 1991. Kakšno je bilo dejansko stanje jurisdikcije obeh republik, seveda ni težko ugotoviti – toda ali se to stanje ujema s pravno-formalnim stanjem? Najbrž ne. Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom razpuščeno Svobodno tržaško ozemlje, cona B je pripadla Jugoslaviji. Ne Sloveniji in/ali Hrvaški, pač pa Jugoslaviji kot naši skupni državi. Kar pomeni, da je bilo treba mejo med republikama šele zarisati. Južna meja cone B je potekala po reki Mirni in to je zadnja mednarodna priznana meja v Istri, znotraj cone B pa sta se kot uradna jezika uporabljala slovenščina in italijanščina (čeprav so na tem območju verjetno živeli tudi hrvaško govoreči prebivalci Istre). Če bi torej zarisali mejo bolj na severu, potem bi morala meja med republikama teči po občinskih mejah, torej tudi po južni meji občine Piran. In kje poteka ta meja? Po sredini Savudrijskega polotoka, ki je že stoletja spadal v piransko občino. Zanimivo je, da ta meja ni bila nikoli razveljavljena, pa tudi njena sprememba ni bila nikdar potrjena niti v republiških skupščinah Socialistične republike (SR) Slovenije in SR Hrvaške, pa tudi ne v jugoslovanski zvezni skupščini. Tudi če bi do takšne potrditve prišlo, bi bila z mednarodnopravnega vidika neveljavna, saj je Londonski memorandum prepovedoval spremembo občinskih meja, kajti meja med Jugoslavijo in Italijo je bila dokončno urejena šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Osimskimi sporazumi. V posebnem statutu, ki je bil priloga Londonskega memoranduma, je v 7. členu navedeno: ˝Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.˝ Kljub temu pa je prišlo do protipravne priključitve območja Savudrija in Kaštela – kljub uporu prebivalcev – tedanji SR Hrvaški. Torej je jasno, da je sedanje stanje jurisdikcije pravno nično! Da je res tako, dokazuje tudi stalno spreminjanje jurisdikcije v škodo Slovenije, ki je na dan osamosvojitve nadzirala Piranski zaliv v celoti! Zločin, ki ga je na ta način zagrešila komunistična oblast tedanje SR Slovenije, je tako dobil kritje z novimi dejanji v škodo Slovenije z dopustitvijo gradnje mejnih prehodov sosednje države na slovenskem ozemlju, čeprav je po osamosvojitvi tedanji predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić v posebnem pismu trdil, da gre le za začasen režim na meji. Ravno v tistem času so bili občini Buje protipravno priključeni še zaselki na južnem bregu Dragonje, kar dokazuje, da se je jurisdikcija sosednje države širila proti severu. Če bi bila meja trdno določena, se to ne bi smelo dogajati! Rešitev je torej ugotovitev pravnoformalnega stanja na dan 25. 6. 1991 na podlagi Londonskega memoranduma ter občinskih meja iz tistega časa. Šele od določitve kopenske meje dalje se lahko pogovarjamo o meji na morju.
Glede na navedena dejstva je jasno, da smo s sedanjim arbitražnim sporazumom dobili novega »trojanskega konja«, ki pomeni ponovno oškodovanje slovenskih interesov. Le če bomo z referendumom zavrnili omenjeni sporazum, imamo še možnost za določitev pravične meje – sicer se nam obeta epilog, ki bo v škodo naši državi.

Resen premik ali predstava za javnost?

Novica, da je policija pridržala dva nekdanja predsednika uprave v družbah Pivovarna Laško ter Istrabenz, torej Boška Šrota in Igorja Bavčarja, je verjetno marsikoga presenetila, hkrati pa vzbudila vtis, da se policija vendarle zavzeto loteva gospodarskega kriminala. Ergo: sedanja vlada je v boju proti tajkunom bolj uspešna kot prejšnja, torej Janševa vlada.
Pa je res tako? Odkar je oblast prevzela Pahorjeva vlada, se o boju proti tajkunom skoraj ni govorilo, razen takrat, ko so se predstavniki koalicijske stranke Zares razburjali zaradi domnevnega reprogramiranja t. i. tajkunskih posojil s strani NLB. Pa še tedaj se je izkazalo, da je tranzicijska levica zgolj žrtvovala Boška Šrota in Igorja Bavčarja, da je lahko zaščitila nekatere druge tajkune, med katerimi ima poseben status Gregor Golobič, sicer aktualni visokošolski minister ter predsednik Zaresa. Spomnimo se, da je za aretacijo Šrota in Bavčarja najbolj navijal Golobičev ter Kučanov somišljenik, aktualni ljubljanski župan Zoran Janković, ki – gledano s stališča etike – ni nič boljši od Šrota in Bavčarja. Bavčar in Šrot sta sicer izgubila svoj položaj v slovenskem gospodarstvu in sta se znašla v policijski preiskavi, vendar pa se postavlja vprašanje, ali bo morda vlada poskušala metati pesek v oči, češ da je opravila tisto, česar ni uspelo Janševi vladi. Zanimiv je tudi odnos medijev do aretacij obeh tajkunov: ko je bil v času Janševe vlade aretiran gradbeni tajkun Ivan Zidar, je bilo to pridržanje razglašeno kot tipična politična poteza, s katero naj bi Janša reševal svojo kožo pred volitvami. Sedaj, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah, s strani istih oseb ni mogoče več slišati tovrstnih ocen. Zagotovo pa bo policijska akcija zelo prišla prav notranji ministrici Katarini Kresal, ki se je v zadnjem času nekoliko umaknila iz javnosti. Prav tako bo akcija verjetno vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost javnosti od najbolj perečih problemov.
Zanimivo ob vsem tem pa je sprenevedanje nekaterih koalicijskih strank, na primer LDS. Tako poslanec LDS Borut Sajovic razglaša, da so tajkuni odpirali šampanjce v času prejšnje vlade, kar naj bi pokazala tudi današnja policijska akcija – pa čeprav je vsakemu Slovencu, ki ima kolikor toliko dober spomin, jasno, da so tajkuni nastali že v devetdesetih letih, torej v času, ko je vladala ista LDS, kateri pripada Sajovic, le da se je »velika« LDS kasneje cepila na »malo« LDS ter Zares. Ob tem je zanimivo, da se je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski lotil ustanavljanja nove levosredinske stranke, ki naj bi združila nekatere razočarane levičarje ter tiste, ki se doslej niso našli v nobeni od obstoječih strank tranzicijskega trojčka KGB (plus DeSUS). Akcija Dimovskega je po svoje nenavadna, saj je po debaklu z Golobičevo »Zares« - slednja se po razkritih Golobičevih lažeh ne bo več zlepa pobrala – veliko levičarjev, ki so podpirali Golobičevo paradigmo »nove politike«, ostalo pasivnih. Poleg tega je podoben projekt le malo pred volitvami nastal tudi na desni sredini in sicer Krščansko-demokratska stranka, ki je v javnosti praktično nevidna, s čimer se potrjuje sum, da je bila ustanovljena predvsem z namenom krasti glasove NSi. Slednji je sicer v zadnjem času nekoliko pošla sapa, čeprav se je v zadnjih dneh znova začela oglašati. Vprašanje pa je, ali lahko doseže kakšen večji javnomnenjski učinek brez izdelanega alternativnega vladnega programa, kar bi morala biti naloga strankarskih programskih odborov. NSi ima glede tega težave, saj je kar nekaj nekdanjih ministrov iz njenih vrst pristalo v strokovnem svetu SDS. Zato se postavlja vprašanje, ali bi moral t. i. desni trojček SDS-NSi-SLS v tem času združiti moči in predstaviti skupno alternativo sedanji vladajoči politiki. Kajti jasno je, da je v tem trenutku mogoče Slovenijo voditi bolje. Približno tako je Borut Pahor zatrjeval pred kakšnim letom dni, ko so bile razmere veliko boljše. Bomo torej dobili »alternativo alternativi«?

Nazaj v socializem!

Ali se Sloveniji obeta stavkovni val? Vsaj tako je videti po tistem, ko so se delavci Gorenja uprli upravi s spontano stavko, organizirano mimo sindikata. Nič čudnega torej, da je dolgoletni sindikalni voditelj Dušan Semolič ostal skoraj brez besed. Mar ni on še kot skupščinski delegat tik pred osamosvojitvijo Slovenije na Trgu republike (pred parlamentom) ščuval delavce proti Demosovi vladi, češ da ne ve, kaj bi sama s seboj? Morda je nervozen, ker se je na nek način zgodila repriza litostrojske stavke iz leta 1987, iz česar je izšel prvi nekomunistični sindikat in posledično tudi tedanja Socialdemokratska zveza Slovenije (predhodnica sedanje SDS).
Osebno se pri gospodarskih vprašanjih bolj nagibam v smer klasičnega liberalizma (morda me bo zato kdo ozmerjal z neoliberalcem), kljub temu pa do delavskega vprašanja nikakor nisem ravnodušen. Vedno pa zagovarjam tezo, da Slovenija ne more biti socialna država, če ni pred tem pravna država. Skratka, brez vladavine prava je socialna država zgolj floskula. Ko delojemalec sprejme zaposlitev od delodajalca, obe strani podpišeta pogodbo, ki jo morata spoštovati. Čeprav sta obe strani formalno enakopravni, pa je v realnosti drugače: delodajalec ima veliko več moči, zato si lahko bolj pogosto privošči kršitev delovne pogodbe – pač iz zavesti, da delojemalec še zdaleč nima tolikšne moči, da bi lahko sam sankcioniral kršitev pogodbe. Gospodarska družba si pač lahko privošči, da kakšnega neubogljivega delavca zabriše na cesto in tako žrtvuje en majhen del mase za celoto (kar je na podoben način marksistično razmišljanje kot tisto načelo »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo«, ki ga lahko preberemo tudi v Svetem pismu). Delavec si podobnega ukrepa proti firmi ne more privoščiti, razen če je kakšna medijska zvezda in lahko delodajalcu reče »J**i se, grem rajši drugam«. Večina navadnih smrtnikov pa si tega ne more privoščiti. Ravno zato je toliko bolj pomembno zagotavljanje pravne varnosti zaposlenih. Mimogrede, se spomnite kmečkih uporov? Zakaj so se že zgodili? Ne zaradi previsokih davkov ali podobnih nevščenosti, ampak zaradi nespoštovanja »stare pravde«, torej prvotnega dogovora, na katerem je temeljil odnos med fevdalnim gospodom ter kmetom (delavcev v današnjem pomenu besede takrat niti poznali niso). In v tem je tudi bistvo delavskega vprašanja dandanes.
Ne vem sicer, na kakšnem dogovoru temelji višina plač delavcev v Gorenju, toda glede na medijska poročila so vodilni v Gorenju priznali napako, ki se je zgodila pri obračunu plač v avgustu. Predsednik uprave Franjo Bobinac je sicer že dejal, da zviševanje plač ne bo prišlo v poštev, kljub temu pa je uprava izplačala draginjski dodatek delavcem in sicer v višini 150 evrov (ali so napako v obračunu plač popravili, seveda ne poroča nihče!??). Kar pa je seveda le zelo kratkoročna rešitev. Uprava sicer zatrjuje, da se podjetje po prestani gospodarski krizi počasi pobira in bo lahko prešlo na polni delovni čas – kljub temu pa bi najraje videli, da bi delavci še naprej delali za manj kot 500 evrov mesečne neto plače. Kar je za slovenske razmere katastrofalno nizka plača! Spomnimo se, da se nam je v zadnjih letih standard sicer precej dvignil, uvedba evra pa je precej podražila življenje (če grem v Ljubljani na klasično pico in veliko pivo, bo moj žep olajšan za več kot deset evrov, kar v stari valuti znese nekje okoli 2750 tolarjev, tri leta nazaj pa sem lahko za isto hrano in pijačo odštel za »jurja« manj), tudi po zaslugi monopolov in kartelnega povezovanja. Tako smo se znašli v povsem bizarni situaciji: standard in cene so podobne kot v Evropski uniji, nekatere plače pa so še vedno balkanske. In tu se znova pojavi problem industrijskih gigantov, ki smo jih podedovali iz časov socializma: namesto da bi prišlo do postopnega prestrukturiranja teh družb, se še vedno ukvarjamo s problemi zgodnje tranzicije. Tipičen primer je npr. Mura, ki bi ji vsako umetno podaljševanje življenja z državnimi finančnimi injekcijami dolgoročno zgolj poslabšalo položaj. Dejstvo, da imamo še vedno toliko tisoče nekvalificiranih delavcev, še posebej v regiji, kot je Pomurje, je enostavno katastrofa. Zamujenih je bilo veliko priložnosti za dolgoročno preureditev tradicionalne industrije v sistem, ki bi odgovarjal sodobnim gospodarskim in socialnim razmeram. Nekdaj sem bil nasprotnik selitve tekstilne industrije na daljni Vzhod, dandanes pa vidim, da pravzaprav ni druge rešitve, saj je delovna sila pri nas očitno predraga, razen če delodajalec hoče, da bo delavec delal za »đabe«, kar je velika utopija. Dejstvo je namreč, da se spodobno plačana delovna sila vedno dolgoročno obrestuje – če pa družba, kot je Gorenje, ni sposobna spodobno plačevati svojih delavcev, naj proizvodnjo izseli iz Slovenije. Seveda pa bi v tem primeru dobili pravo armado brezposelnih. Še en dokaz o zamujenih priložnostih.
Glede na delovanje sedanje vlade niti ne čudim več, da je tako. Če namesto spodbud h krepitvi gospodarstva ter davčne razbremenitve dobivamo nove obremenitve, in če vlada govori, kako je treba varčevat, obenem pa popušča sodnikom, potem ni čudno, da Slovenija drsi v socialistično regresijo.

Izvirnost, plonkanje in čredništvo

Moram vam priznati nekaj precej bizarnega. No, na prvi pogled nič posebnega. Namreč vse bolj mi postaja na nek način všeč sedanji finančni minister dr. France Križanič. Vsaj odkar je predlagal večjo obdavčitev tistih, ki nimajo (oz. nimamo) otrok. Na prvi pogled se sliši grozljivo, toda finančno ministrstvo je hitro umirilo razburjene duhove, češ da je minister samo malo nerodno govoril in da s(m)o ga napačno razumeli. Se pravi, družine, ki imajo več otrok, bodo manj obdavčene. Lepo. Morda minister Križanič s tem hodi v zelje NSi, kdo ve? Socialisti so sicer znani po tem, da bolj obdavčujejo, saj nenazadnje povečujejo javno porabo. Končno torej ena izjema v vrstah SD. Toda pozor – zelo podoben predlog je pred leti spravil v javnost podjetnik Ivo Boscorol. Sicer uspešen podjetnik, ki pa je poraženega kandidata za predsednika RS Lojzeta Peterleta spravil v precej neroden položaj, saj je bila Peterletova kampanja tudi po finančni plati precej neposrečena. Ergo: minister Križanič torej plonka od »katoliških fundamentalistov«.
To seveda še ni vse. Morda se boste spomnili, da je isti minister v začetku maja letos obljubil nekakšne finančne »bombončke« za državljane, imenovane »univerzalni temeljni dohodek«, kar naj bi zneslo 500 evrov na državljana. Za čas gospodarske krize na prvi pogled privlačna, vendar v resnici skrajno bizarna ideja. Če predpostavljamo, da nas je Slovencev oz. slovenskih državljanov dva milijona, bi to pomenilo, da bi moral v ta namen razdeliti kar milijardo evrov. Glede na varčevanje v času krize se moramo vprašati, od kje jih bo vzel? Na njegovo srečo pa ga kasneje nihče ni prijel za jezik in mu očital, da ravna podobno kot predsednik DeSUS-a Karl Erjavec, ki je obljubljal najnižjo pokojnino v vrednosti tisoč evrov in s tem prinesel kar nekaj dodatnih glasov svoji stranki (ki ima v tem mandatu kar za 75 odstotkov več poslancev kot v prejšnjem mandatu). In tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku za državljane ni nekaj izvirnega, saj gre le za nekoliko drugačen opis ideje o »delnici države«. Se pravi, država je podjetje, državljani pa smo njeni delničarji in dobimo izplačane dividende, če država posluje uspešno. Omenjeno idejo je nekdaj na spletnem forumu NSi na veliko razglašal koroški podjetnik (in nesojeni predsedniški kandidat) Stanislav Sevčnikar, ki je zaslovel s svojo knjigo »Zdrava sol« (Sale Salute).
Minister Križanič ima torej res srečo, da mu nihče ni očital plagiatorstva, ne v primeru univerzalnega temeljnega dohodka in tudi ne v primeru napovedi obdavčevanja tistih, ki nimamo otrok. Predsednik največe opozicijske stranke Janez Janša ni imel takšne sreče, saj so ga zalotili »s prsti v marmeladi« (po Golobiču), ko si je sposodil nekaj fraz od nekdanjega britanskega premierja in za to dobil Večerovo nagrado Bob leta. A kaj hočemo, JJ je v naši državi prepoznan kot eklatanten primer najbolj obskurnega političnega kriminalca vseh časov. Če leta 1988 ni ukradel tajnega vojaškega dokumenta, je leta 1994 skušal narediti državni udar. Če ni naredil državnega udara, so njegovi pretepači v vojaških uniformah pri Depali vasi napadli civilista. Če njegovi pretepači niso napadli civilista, je pa JJ trgoval z orožjem. Če ni trgoval z orožjem, je dobil podkupnino pri nabavi oklepnikov Patria. Če ni dobil podkupnine, je pritiskal na medije. Če ni pritiskal na medije, je plonkal od britanskega premiera in za to dobil celo nagrado. Če ni plonkal, je pa izdajal tajne podatke o tem, kaj je na nekem sestanku izjavila Katarina Kresal. Kar dolg seznam, kajne? Pač, takšnim je treba vedno gledati pod prste, ker se nikoli ne ve, kdaj bodo prestopili prag dovoljenega. Ekipi, ki jo vodi Borat, pardon, Borut Pahor, tega ni treba početi, kajti oni so pošteni in preveč naivni, zato lahko mirno zamižimo na eno oko, ko bodo naredili kakšno novo neumnost. Kot sem že nekajkrat zapisal tisti stari latinski pregovor: kar se spodobi »našim«, se ne spodobi »ne-našim«. Quod licet Iovi, non licet bovi.
Ampak nekaj je pa le zanimivo. Namreč, v primeru Janševega domnevnega plonkanja so tisti, ki so ta greh odkrili, rabili kar nekaj mesecev. In ko je na dan prišla podobnost tistega znamenitega Janševega govora ob dnevu državnosti z govorom (nekdanjega) britanskega politika, so »rdeče tercialke« nenadoma dvignile glas in obsodile to barbarsko dejanje, za katerega ob podelitvi nagrade Bob leta kobajagi niso vedele. Ti, ti, grdi Janša! Najprej plonkaš, nato pa se niti ne opravičiš, pač pa celo dobiš nagrado za svoje plonkanje! Baron Münchhausen, pardon, Gregor Golobič se je za svojo laž vsaj opravičil, pa je bila samo ena. Pa ti, poredni Janez?
No, šalo na stran. Poglejmo rajši drug primer. Pred leti je komercialna televizija Pop TV za božični večer pripravila krajši pogovor s tedanjim ljubljanskim nadškofom dr. Francem Rodetom. Slednjega so med drugim povprašali tudi o tem, ali podpira gradnjo džamije. Dr. Rode je v svojem odgovoru izrazil pomislek, da pri islamu ni razmejitve med verskim in svetnim, kot jo poznamo v krščanstvu, zato je džamija neke vrste politični objekt. Po omenjenem pogovoru so pretekli približno trije tedni, v katerih se ob nadškofove besede ni spotaknil praktično nihče – kot da bi bile namerno preslišane. Vse dokler se ni oglasil tedanji mufti v Sloveniji Osman Đogić in zagnal vik in krik. In glej ga, zlomka – ko se je oglasil Đogić, so mnogi varuhi laične države kar naenkrat ugotovili, da je nadškof Rode v pogovoru za Pop TV širil nestrpnost in uporabil sovražni govor, ob tem pa s prstom kazal na druge ter jim očital natanko tisto, kar počne sam. Zanimivo, pred tem pa tri tedne popoln molk! Ravno zato je naknadno moraliziranje o domnevno nestrpnem nadškofovem nastopu izpadlo totalno prozorno. Samooklicani varuhi morale (ki sicer prisegajo na etični relativizem) so očitno čakali na primeren impulz, ko morajo reagirati na očitno nesramnost, ki si jo je privoščila tista kriminalna zalega, imenovana RKC. Zadeva deluje podobno kot tista igra s kravo vodnico, ki je malo bolj komplicirana, saj se morata v vlogi »tepčka« znajti kar dve osebi naenkrat – tista, ki je krava vodnica, in tisti, ki mora uganiti, katera je tista krava, ki ima glavno vlogo. Toda glavno pri tej igri je, da krave skupaj zamukajo na ukaz.
Zakaj sem omenil ta primer? Preprosto zato, ker se kot katoličan srečujem z očitki, da sem ovca (po možnosti s plombiranimi možgani). To pomeni, da ne znam misliti s svojo glavo, pač pa sem del črede, kjer se moram hočeš nočeš ravnati po navodilih svojega pastirja. Se pravi, da ponavljam zgolj to, kar župnik v nedeljo pove pri pridigi. Je pa res optimist tisti, ki misli, da si bom od nedeljske pridige vse zapomnil in nato šel to pisat na internet. Sicer pa me ne moti, če me kdo označi za ovco, ki mi je čisto v redu in pohlevna žival, a vendarle opažam, da je pojav čredništva najbolj prisoten pri tistih, ki se hvalijo s tem, kako znajo misliti s svojo glavo.
Zdaj razumete, zakaj mi je minister Križanič postal simpatičen? Preprosto zato, ker vsaj posredno prizna, da mu je zmanjkalo idej in ker mu niti ni več nerodno ponavljati za drugimi. Je pač tako, da mora človek imeti vsaj nekaj politične intelegence za ministrski položaj, četudi je morda strokovnjak na svojem področju. Aktualnemu finančnemu ministru politične inteligence (tudi higiene) na žalost primanjkuje, sicer na svojem ministrstvu verjetno ne bi zaposlil človeka, katerega edina referenca je ta, da je leta 1988 kot pripadnik SDV sodeloval pri aretaciji četverice JBTZ. Morda pa je ravno v tem poanta, da je ta nekdanji udbovec zaslužen za pregon kobajagi nevarnega kriminalca, ki je danes vodja največje opozicijske stranke. Ne vem, zakaj ga potem ni rajši zaposlila notranja ministrica Katarina Kresal…