Resen premik ali predstava za javnost?

Novica, da je policija pridržala dva nekdanja predsednika uprave v družbah Pivovarna Laško ter Istrabenz, torej Boška Šrota in Igorja Bavčarja, je verjetno marsikoga presenetila, hkrati pa vzbudila vtis, da se policija vendarle zavzeto loteva gospodarskega kriminala. Ergo: sedanja vlada je v boju proti tajkunom bolj uspešna kot prejšnja, torej Janševa vlada.
Pa je res tako? Odkar je oblast prevzela Pahorjeva vlada, se o boju proti tajkunom skoraj ni govorilo, razen takrat, ko so se predstavniki koalicijske stranke Zares razburjali zaradi domnevnega reprogramiranja t. i. tajkunskih posojil s strani NLB. Pa še tedaj se je izkazalo, da je tranzicijska levica zgolj žrtvovala Boška Šrota in Igorja Bavčarja, da je lahko zaščitila nekatere druge tajkune, med katerimi ima poseben status Gregor Golobič, sicer aktualni visokošolski minister ter predsednik Zaresa. Spomnimo se, da je za aretacijo Šrota in Bavčarja najbolj navijal Golobičev ter Kučanov somišljenik, aktualni ljubljanski župan Zoran Janković, ki – gledano s stališča etike – ni nič boljši od Šrota in Bavčarja. Bavčar in Šrot sta sicer izgubila svoj položaj v slovenskem gospodarstvu in sta se znašla v policijski preiskavi, vendar pa se postavlja vprašanje, ali bo morda vlada poskušala metati pesek v oči, češ da je opravila tisto, česar ni uspelo Janševi vladi. Zanimiv je tudi odnos medijev do aretacij obeh tajkunov: ko je bil v času Janševe vlade aretiran gradbeni tajkun Ivan Zidar, je bilo to pridržanje razglašeno kot tipična politična poteza, s katero naj bi Janša reševal svojo kožo pred volitvami. Sedaj, v zaostrenih gospodarskih in socialnih razmerah, s strani istih oseb ni mogoče več slišati tovrstnih ocen. Zagotovo pa bo policijska akcija zelo prišla prav notranji ministrici Katarini Kresal, ki se je v zadnjem času nekoliko umaknila iz javnosti. Prav tako bo akcija verjetno vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost javnosti od najbolj perečih problemov.
Zanimivo ob vsem tem pa je sprenevedanje nekaterih koalicijskih strank, na primer LDS. Tako poslanec LDS Borut Sajovic razglaša, da so tajkuni odpirali šampanjce v času prejšnje vlade, kar naj bi pokazala tudi današnja policijska akcija – pa čeprav je vsakemu Slovencu, ki ima kolikor toliko dober spomin, jasno, da so tajkuni nastali že v devetdesetih letih, torej v času, ko je vladala ista LDS, kateri pripada Sajovic, le da se je »velika« LDS kasneje cepila na »malo« LDS ter Zares. Ob tem je zanimivo, da se je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski lotil ustanavljanja nove levosredinske stranke, ki naj bi združila nekatere razočarane levičarje ter tiste, ki se doslej niso našli v nobeni od obstoječih strank tranzicijskega trojčka KGB (plus DeSUS). Akcija Dimovskega je po svoje nenavadna, saj je po debaklu z Golobičevo »Zares« - slednja se po razkritih Golobičevih lažeh ne bo več zlepa pobrala – veliko levičarjev, ki so podpirali Golobičevo paradigmo »nove politike«, ostalo pasivnih. Poleg tega je podoben projekt le malo pred volitvami nastal tudi na desni sredini in sicer Krščansko-demokratska stranka, ki je v javnosti praktično nevidna, s čimer se potrjuje sum, da je bila ustanovljena predvsem z namenom krasti glasove NSi. Slednji je sicer v zadnjem času nekoliko pošla sapa, čeprav se je v zadnjih dneh znova začela oglašati. Vprašanje pa je, ali lahko doseže kakšen večji javnomnenjski učinek brez izdelanega alternativnega vladnega programa, kar bi morala biti naloga strankarskih programskih odborov. NSi ima glede tega težave, saj je kar nekaj nekdanjih ministrov iz njenih vrst pristalo v strokovnem svetu SDS. Zato se postavlja vprašanje, ali bi moral t. i. desni trojček SDS-NSi-SLS v tem času združiti moči in predstaviti skupno alternativo sedanji vladajoči politiki. Kajti jasno je, da je v tem trenutku mogoče Slovenijo voditi bolje. Približno tako je Borut Pahor zatrjeval pred kakšnim letom dni, ko so bile razmere veliko boljše. Bomo torej dobili »alternativo alternativi«?