"Jaz imam prav!"

Nekako s temi besedami je premier Borut Pahor gladko zavrnil kritike dr. Franceta Bučarja, češ da je predlagani arbitražni sporazum za rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora slab za Slovenijo. Bučar je namreč v ponedeljek objavljenem pogovoru za TV Slovenija menil, da je predlagani arbitražni sporazum s Hrvaško zelo slab in tudi škodljiv. Kot je dejal, sporazum v celoti uresničuje hrvaška stališča, saj arbitrom v enem členu najprej narekuje določanje meje na morju in kopnem po načelih mednarodnega prava, šele nato pa bodo določali, kje bo stik Slovenije z odprtim morjem.
In kaj je storil Pahor? Dejansko z Bučarjem niti ni polemiziral, samo rekel je, da je za Slovenijo sporazum dober, »zamuditi priložnost, da bi ga podpisali, pa bi bilo v škodo našim nacionalnim interesom«. Zakaj tako, pa premier seveda ni pojasnil. Pač se je oprl na argument avtoritete, češ v tej državi sem jaz šef (ko bi to veljalo tudi v vseh aferah, v katere je vpleten generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl), torej imam vedno prav.
Seveda Pahorjeva nenavadna avtoritarnost ter prepričanost v lastni prav ni nekaj neobičajnega. Spomnimo se znamenitega sporazuma Drnovšek-Račan. Tudi tedaj je vladajoča elita prepričevala vso slovensko javnost, kako je sporazum dober za Slovenijo ter da je to daleč najboljši kompromis, ki ga je bila Slovenija zmožna doseči. Seveda smo vsi tisti, ki poznamo problem meje v Istri malo bolj od blizu, dobro vedeli, da so bile te besede veliko sprenevedanje. Sporazum Drnovšek-Račan je dejansko pomenil veliko uslugo Hrvaški, saj je legaliziral mejo na Dragonji (kjer, iskreno povedano, nikoli prej ni bila), hkrati pa s tem zakoličil izhodišče morske razmejitve po sredini Piranskega zaliva, kar pomeni, da je dostop Slovenije na odprto morje odvisen zgolj od dobre volje naših sosedov. Kajti po takšnem konceptu razmejitve nam dostop do mednarodnih voda ne pripada avtomatsko – in ni treba imeti pravniške izobrazbe za takšno ugotovitev. K sreči je sporazum kmalu zatem propadel, vendar presenetljivo zaradi hrvaške (in ne naše) strani. Tako je sporazum postal mrtev. Tudi njuna podpisnika Janez Drnovšek in Ivica Račan nista več med živimi.
Po mojem osebnem prepričanju bi bilo mogoče pravično mejo začrtati zgolj s pomočjo mednarodne arbitraže, ki bi morala najprej ugotoviti, kakšno je sploh PRAVNO-FORMALNO stanje na dan 25. 6. 1991. Kakšno je bilo dejansko stanje jurisdikcije obeh republik, seveda ni težko ugotoviti – toda ali se to stanje ujema s pravno-formalnim stanjem? Najbrž ne. Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom razpuščeno Svobodno tržaško ozemlje, cona B je pripadla Jugoslaviji. Ne Sloveniji in/ali Hrvaški, pač pa Jugoslaviji kot naši skupni državi. Kar pomeni, da je bilo treba mejo med republikama šele zarisati. Južna meja cone B je potekala po reki Mirni in to je zadnja mednarodna priznana meja v Istri, znotraj cone B pa sta se kot uradna jezika uporabljala slovenščina in italijanščina (čeprav so na tem območju verjetno živeli tudi hrvaško govoreči prebivalci Istre). Če bi torej zarisali mejo bolj na severu, potem bi morala meja med republikama teči po občinskih mejah, torej tudi po južni meji občine Piran. In kje poteka ta meja? Po sredini Savudrijskega polotoka, ki je že stoletja spadal v piransko občino. Zanimivo je, da ta meja ni bila nikoli razveljavljena, pa tudi njena sprememba ni bila nikdar potrjena niti v republiških skupščinah Socialistične republike (SR) Slovenije in SR Hrvaške, pa tudi ne v jugoslovanski zvezni skupščini. Tudi če bi do takšne potrditve prišlo, bi bila z mednarodnopravnega vidika neveljavna, saj je Londonski memorandum prepovedoval spremembo občinskih meja, kajti meja med Jugoslavijo in Italijo je bila dokončno urejena šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja z Osimskimi sporazumi. V posebnem statutu, ki je bil priloga Londonskega memoranduma, je v 7. členu navedeno: ˝Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožali etnično sestavo ustreznih enot.˝ Kljub temu pa je prišlo do protipravne priključitve območja Savudrija in Kaštela – kljub uporu prebivalcev – tedanji SR Hrvaški. Torej je jasno, da je sedanje stanje jurisdikcije pravno nično! Da je res tako, dokazuje tudi stalno spreminjanje jurisdikcije v škodo Slovenije, ki je na dan osamosvojitve nadzirala Piranski zaliv v celoti! Zločin, ki ga je na ta način zagrešila komunistična oblast tedanje SR Slovenije, je tako dobil kritje z novimi dejanji v škodo Slovenije z dopustitvijo gradnje mejnih prehodov sosednje države na slovenskem ozemlju, čeprav je po osamosvojitvi tedanji predsednik hrvaške vlade Nikica Valentić v posebnem pismu trdil, da gre le za začasen režim na meji. Ravno v tistem času so bili občini Buje protipravno priključeni še zaselki na južnem bregu Dragonje, kar dokazuje, da se je jurisdikcija sosednje države širila proti severu. Če bi bila meja trdno določena, se to ne bi smelo dogajati! Rešitev je torej ugotovitev pravnoformalnega stanja na dan 25. 6. 1991 na podlagi Londonskega memoranduma ter občinskih meja iz tistega časa. Šele od določitve kopenske meje dalje se lahko pogovarjamo o meji na morju.
Glede na navedena dejstva je jasno, da smo s sedanjim arbitražnim sporazumom dobili novega »trojanskega konja«, ki pomeni ponovno oškodovanje slovenskih interesov. Le če bomo z referendumom zavrnili omenjeni sporazum, imamo še možnost za določitev pravične meje – sicer se nam obeta epilog, ki bo v škodo naši državi.