Nekatere dileme glede odločanja za življenjski stan in duhovni poklic

Človekovo življenje zaznamujejo številne prelomnice. Tudi okrogli jubileji so neke vrste prelomnice, ko mora človek narediti kakšno veliko odločitev glede svojega življenja. Sam sem poleti zakorakal v svoje četrto desetletje življenja in nekako imam občutek, da sem se v sebi sicer že odločil, kaj želim, čeprav je do uresničitve še daleč. S sedanjo službo sem zadovoljen, čeprav nisem prepričan, da bom celo življenje počel to, kar počnem sedaj. Zagotovo bodo prišle nove priložnosti.
A vendar imam dostikrat precej nenavaden občutek, ko me marsikdo skuša spomniti na »dejstvo«, da se tako ali tako še nisem odločil in da niti ne vem, kaj bi rad v življenju. Ni redek pojav, da nekateri ljudje, ki jih sicer cenim, skušajo vzbuditi v meni dvome, ali sem se odločil prav. In mi seveda sugerirajo, naj dobro, ampak res dobro premislim, če je to, kar želim, res božja volja. Sam osebno sem se v življenju naučil, da božja volja usmerja človeka na tisto pot, kjer se bo počutil najbolj srečen, izpolnjen ter miren v sebi. O tem pa lahko človek presoja le sam pri sebi, po tem, kar čuti v srcu. Lahko mu pri tem kdo pomaga (npr. duhovni spremljevalec). Vendar pa ravno sam nekako doživljam, da me marsikdo skuša spomniti, da sem na »napačni poti«. Morda je to test za utrjevanje moje gotovosti, kdo ve. Vsekakor pa je na nek način boleče, da tej skušnjavi podlegajo tudi sicer zelo dobro duhovniki. Namreč, zaradi svoje izobrazbe in tudi zaradi svojega položaja (sem namreč samski) se je že marsikateri duhovnik spomnil, češ tega bomo pa spravili v semenišče, saj nam primanjkuje duhovnikov, marsikdo pa pri odločitvi za takšno službo omahuje. Takšen način izhaja iz nekakšnega tradicionalnega prepričanja, da je duhovniških poklicev »premalo«. Sam se s tem ne strinjam, pač pa pravim, da nam Bog vedno daje toliko duhovnikov, kolikor jih potrebujemo. Nič več in nič manj. V času močne sekularizacije, ko se tudi mnogi opredeljeni katoličani oddaljujejo od vere in Cerkve (kar je pravzaprav razumljivo, saj zgolj iz nekih tradicionalnih vzorcev ne morejo dobiti neke notranje sreče), je pač razumljivo, da je ljudi v cerkvah manj, s tem pa je tudi duhovnikov manj. Morda jih je na prvi pogled res premalo glede na infrastrukturo, ki jo morajo pokrivati, kajti župnij je veliko, med njimi so mnoge takšne, ki imajo zelo malo prebivalcev in bi lahko v prihodnosti postale del večjih župnij. Nerodno pa je, ker mnogi duhovniki nekako podležejo klišejem, da je duhovnikov premalo in da se splača malo dregniti v kakšnega domnevnega omahljivca. Vendar se ob tem dogaja, da pogosto dregnejo v napačnega, ki takšne »namige« razume kot poseg v njegovo svobodo, kar ima lahko precej grenke posledice.
Zagotovo je dandanes med vernimi mladimi (no, fanti, če smo iskreni) precej takšnih, ki bi se celo odločili za poklic duhovnika. Vendar jih pri tem ovira trajna zaobljuba samskosti, tj. celibat. Nedavno sem bil presenečen, ko mi je prijatelj pokazal link do članka, v katerem hrvaški karizmatik, duhovnik Zlatko Sudac, nasprotuje obveznemu celibatu, ki prvotno ni bil obvezni del duhovniškega poslanstva. Dejansko ima prav, kajti sprejem celibata ni integralni del mašniškega posvečenja. To dokazuje tudi Zakonik cerkvenega prava. Po ZCP se namreč kandidat za duhovništvo zaveže celibatu ob diakonskem posvečenju, pri čemer posvečenje ne pomeni hkrati zavezo celibatu, pač pa se slednje izvrši posebej (to ne velja za redovnike, ki se dajo posvetiti za duhovnike, saj namesto celibata izrečejo zaobljube k devištvu oz. samskosti). Podobno je tudi, ko duhovnik zapusti kleriški stan oz. se laicizira. Na primer, da to stori z namenom, da bi se (cerkveno) poročil. Vendar tega kljub prehodu v laiški stan ne more tega storiti, ker mora posebej zaprositi Sveti sedež za spregled celibata. Torej gre za disciplinsko določbo v Katoliški cerkvi, pa še to le za njen zahodni (latinski) del, kajti katoliški duhovniki vzhodnega obreda so lahko poročijo. Kar pomeni, da ima Sudac prav – le da njegovega mnenja nikjer ne obešajo na veliki zvon, celo med karizmatiki ne.
Dandanes zavezanost celibatu v praksi pomeni neke vrste puščavniško življenje. Življenje (škofijskih) duhovnikov ni več takšno kot nekdaj, ko so bile župnije dejansko neke vrste kmetije, ko je v župnišču stanovala župnikova družina, ko je bilo duhovnikov več, itd. To pomeni, da so duhovniki na župnijah več ali manj sami (če odštejemo stike s farani). Mar ni to breme za duhovnika? Zato ne preseneča, da je danes skrivnih »odstopov« iz linije celibata vse več.
Pa še to: pojem »duhovni poklic« je precej širok in ne zajema samo posvečenega življenja. Vsak, ki se odloča za posvečeno življenje, pa v sebi ve, da je za to poklican in da se lahko za to odloči brez zunanje prisile. O tem veliko govori in piše tudi teolog dr. Janez Juhant v svoji najnovejši knjigi (ter v intervjujih v Družini in Reporterju ta teden). Ideal kristjana je namreč biti svoboden pred Bogom. Prav je, da to svobodo ohranjamo in jo spoštujemo.