Izvirnost, plonkanje in čredništvo

Moram vam priznati nekaj precej bizarnega. No, na prvi pogled nič posebnega. Namreč vse bolj mi postaja na nek način všeč sedanji finančni minister dr. France Križanič. Vsaj odkar je predlagal večjo obdavčitev tistih, ki nimajo (oz. nimamo) otrok. Na prvi pogled se sliši grozljivo, toda finančno ministrstvo je hitro umirilo razburjene duhove, češ da je minister samo malo nerodno govoril in da s(m)o ga napačno razumeli. Se pravi, družine, ki imajo več otrok, bodo manj obdavčene. Lepo. Morda minister Križanič s tem hodi v zelje NSi, kdo ve? Socialisti so sicer znani po tem, da bolj obdavčujejo, saj nenazadnje povečujejo javno porabo. Končno torej ena izjema v vrstah SD. Toda pozor – zelo podoben predlog je pred leti spravil v javnost podjetnik Ivo Boscorol. Sicer uspešen podjetnik, ki pa je poraženega kandidata za predsednika RS Lojzeta Peterleta spravil v precej neroden položaj, saj je bila Peterletova kampanja tudi po finančni plati precej neposrečena. Ergo: minister Križanič torej plonka od »katoliških fundamentalistov«.
To seveda še ni vse. Morda se boste spomnili, da je isti minister v začetku maja letos obljubil nekakšne finančne »bombončke« za državljane, imenovane »univerzalni temeljni dohodek«, kar naj bi zneslo 500 evrov na državljana. Za čas gospodarske krize na prvi pogled privlačna, vendar v resnici skrajno bizarna ideja. Če predpostavljamo, da nas je Slovencev oz. slovenskih državljanov dva milijona, bi to pomenilo, da bi moral v ta namen razdeliti kar milijardo evrov. Glede na varčevanje v času krize se moramo vprašati, od kje jih bo vzel? Na njegovo srečo pa ga kasneje nihče ni prijel za jezik in mu očital, da ravna podobno kot predsednik DeSUS-a Karl Erjavec, ki je obljubljal najnižjo pokojnino v vrednosti tisoč evrov in s tem prinesel kar nekaj dodatnih glasov svoji stranki (ki ima v tem mandatu kar za 75 odstotkov več poslancev kot v prejšnjem mandatu). In tudi ideja o univerzalnem temeljnem dohodku za državljane ni nekaj izvirnega, saj gre le za nekoliko drugačen opis ideje o »delnici države«. Se pravi, država je podjetje, državljani pa smo njeni delničarji in dobimo izplačane dividende, če država posluje uspešno. Omenjeno idejo je nekdaj na spletnem forumu NSi na veliko razglašal koroški podjetnik (in nesojeni predsedniški kandidat) Stanislav Sevčnikar, ki je zaslovel s svojo knjigo »Zdrava sol« (Sale Salute).
Minister Križanič ima torej res srečo, da mu nihče ni očital plagiatorstva, ne v primeru univerzalnega temeljnega dohodka in tudi ne v primeru napovedi obdavčevanja tistih, ki nimamo otrok. Predsednik največe opozicijske stranke Janez Janša ni imel takšne sreče, saj so ga zalotili »s prsti v marmeladi« (po Golobiču), ko si je sposodil nekaj fraz od nekdanjega britanskega premierja in za to dobil Večerovo nagrado Bob leta. A kaj hočemo, JJ je v naši državi prepoznan kot eklatanten primer najbolj obskurnega političnega kriminalca vseh časov. Če leta 1988 ni ukradel tajnega vojaškega dokumenta, je leta 1994 skušal narediti državni udar. Če ni naredil državnega udara, so njegovi pretepači v vojaških uniformah pri Depali vasi napadli civilista. Če njegovi pretepači niso napadli civilista, je pa JJ trgoval z orožjem. Če ni trgoval z orožjem, je dobil podkupnino pri nabavi oklepnikov Patria. Če ni dobil podkupnine, je pritiskal na medije. Če ni pritiskal na medije, je plonkal od britanskega premiera in za to dobil celo nagrado. Če ni plonkal, je pa izdajal tajne podatke o tem, kaj je na nekem sestanku izjavila Katarina Kresal. Kar dolg seznam, kajne? Pač, takšnim je treba vedno gledati pod prste, ker se nikoli ne ve, kdaj bodo prestopili prag dovoljenega. Ekipi, ki jo vodi Borat, pardon, Borut Pahor, tega ni treba početi, kajti oni so pošteni in preveč naivni, zato lahko mirno zamižimo na eno oko, ko bodo naredili kakšno novo neumnost. Kot sem že nekajkrat zapisal tisti stari latinski pregovor: kar se spodobi »našim«, se ne spodobi »ne-našim«. Quod licet Iovi, non licet bovi.
Ampak nekaj je pa le zanimivo. Namreč, v primeru Janševega domnevnega plonkanja so tisti, ki so ta greh odkrili, rabili kar nekaj mesecev. In ko je na dan prišla podobnost tistega znamenitega Janševega govora ob dnevu državnosti z govorom (nekdanjega) britanskega politika, so »rdeče tercialke« nenadoma dvignile glas in obsodile to barbarsko dejanje, za katerega ob podelitvi nagrade Bob leta kobajagi niso vedele. Ti, ti, grdi Janša! Najprej plonkaš, nato pa se niti ne opravičiš, pač pa celo dobiš nagrado za svoje plonkanje! Baron Münchhausen, pardon, Gregor Golobič se je za svojo laž vsaj opravičil, pa je bila samo ena. Pa ti, poredni Janez?
No, šalo na stran. Poglejmo rajši drug primer. Pred leti je komercialna televizija Pop TV za božični večer pripravila krajši pogovor s tedanjim ljubljanskim nadškofom dr. Francem Rodetom. Slednjega so med drugim povprašali tudi o tem, ali podpira gradnjo džamije. Dr. Rode je v svojem odgovoru izrazil pomislek, da pri islamu ni razmejitve med verskim in svetnim, kot jo poznamo v krščanstvu, zato je džamija neke vrste politični objekt. Po omenjenem pogovoru so pretekli približno trije tedni, v katerih se ob nadškofove besede ni spotaknil praktično nihče – kot da bi bile namerno preslišane. Vse dokler se ni oglasil tedanji mufti v Sloveniji Osman Đogić in zagnal vik in krik. In glej ga, zlomka – ko se je oglasil Đogić, so mnogi varuhi laične države kar naenkrat ugotovili, da je nadškof Rode v pogovoru za Pop TV širil nestrpnost in uporabil sovražni govor, ob tem pa s prstom kazal na druge ter jim očital natanko tisto, kar počne sam. Zanimivo, pred tem pa tri tedne popoln molk! Ravno zato je naknadno moraliziranje o domnevno nestrpnem nadškofovem nastopu izpadlo totalno prozorno. Samooklicani varuhi morale (ki sicer prisegajo na etični relativizem) so očitno čakali na primeren impulz, ko morajo reagirati na očitno nesramnost, ki si jo je privoščila tista kriminalna zalega, imenovana RKC. Zadeva deluje podobno kot tista igra s kravo vodnico, ki je malo bolj komplicirana, saj se morata v vlogi »tepčka« znajti kar dve osebi naenkrat – tista, ki je krava vodnica, in tisti, ki mora uganiti, katera je tista krava, ki ima glavno vlogo. Toda glavno pri tej igri je, da krave skupaj zamukajo na ukaz.
Zakaj sem omenil ta primer? Preprosto zato, ker se kot katoličan srečujem z očitki, da sem ovca (po možnosti s plombiranimi možgani). To pomeni, da ne znam misliti s svojo glavo, pač pa sem del črede, kjer se moram hočeš nočeš ravnati po navodilih svojega pastirja. Se pravi, da ponavljam zgolj to, kar župnik v nedeljo pove pri pridigi. Je pa res optimist tisti, ki misli, da si bom od nedeljske pridige vse zapomnil in nato šel to pisat na internet. Sicer pa me ne moti, če me kdo označi za ovco, ki mi je čisto v redu in pohlevna žival, a vendarle opažam, da je pojav čredništva najbolj prisoten pri tistih, ki se hvalijo s tem, kako znajo misliti s svojo glavo.
Zdaj razumete, zakaj mi je minister Križanič postal simpatičen? Preprosto zato, ker vsaj posredno prizna, da mu je zmanjkalo idej in ker mu niti ni več nerodno ponavljati za drugimi. Je pač tako, da mora človek imeti vsaj nekaj politične intelegence za ministrski položaj, četudi je morda strokovnjak na svojem področju. Aktualnemu finančnemu ministru politične inteligence (tudi higiene) na žalost primanjkuje, sicer na svojem ministrstvu verjetno ne bi zaposlil človeka, katerega edina referenca je ta, da je leta 1988 kot pripadnik SDV sodeloval pri aretaciji četverice JBTZ. Morda pa je ravno v tem poanta, da je ta nekdanji udbovec zaslužen za pregon kobajagi nevarnega kriminalca, ki je danes vodja največje opozicijske stranke. Ne vem, zakaj ga potem ni rajši zaposlila notranja ministrica Katarina Kresal…