Odmev na evropske volitve

Od mojega zadnjega javljanja je minilo že kar nekaj časa. Vzrok za to pa je predvsem v tem, da sem si moral vzeti čas za premislek o tem, kaj so dejansko prinesle volitve v evropski parlament. Nobenega dvoma ni, da so bile te volitve neke vrste javnomnenjski preiskus. V globalnem smislu so pokazale zobe tistim, ki so ves čas govorili o nekakšnem socialističnem osvajanju Evrope in tako gradili na populizmu in demagogiji. Pri tem tudi nosilec liste SD Zoran Thaler ni bil nobena izjema. Velik poraz socialistov na evropski ravni je hitro zaprl usta tistim, ki so po zmagi Baracka Obame v ZDA pričakovali nekakšen globalni vzpon levice (pri čemer pa Obama NI levica, pa čeprav tega evropski levičarji ne bodo razumeli). Nekaj je namreč jasno: povojno združeno Evropo so v glavnem gradili politiki iz krščansko-demokratskih strank, torej konservativne opcije. In to je tudi ista povojna Evropa, ki je zrasla iz odpora proti totalitarizmu, zato je razumljivo, da je povojna Evropa zadihala samo z eno polovico pljuč, medtem ko je bila druga polovica pod udarom komunističnih diktatur. Še več, s koncem druge svetovne vojne je bilo tudi konec zavezništva med Zahodom ter Sovjetsko zvezo, s tem pa tudi med Zahodom ter Titom in jugoslovanskimi oz. slovenskimi komunisti. Slednji so namreč nadaljevali s protiimperialistično vojno, ki so jo začeli že leta 1941 z ustanovitvijo protiimperialistične fronte, na pomoč Zahoda pa so se znova obrnili po letu 1948, ko je prišlo do spora med Titom in Stalinom – da so lahko s pomočjo finančnih daril in kasnejših kreditov blažili posledice katastrofalnega gospodarjenja. In dandanes bi socialisti znova osvobajali Evropo z zapravljanjem ter visokimi davki? Ne, hvala! Prav tako je odvratno poslušati hvaljenje predstavnikov zveze borcev, kako so bili zgledni zavezniki Zahoda oz. Angloameričanov in kako pojejo hvalnice izkrcanju v Normandiji. Zakaj pa potem ni bilo na tamkajšnji proslavi nobenega predstavnika nekdanje Jugoslavije???????
Naj se vrnem k volitvam. Volitve v evropski parlament na področju notranje politike ne bodo spremenile ničesar. Ostaja isti državni zbor in ista vlada. Le da je zmaga SDS ter dejstvo, da je SDS skupaj z NSi osvojila več glasov kot levi trojček, vsekakor zgovorno opozorilo Pahorju, da ni več časa za leporečenje, pač pa za ukrepanje. To dokazujejo tudi opozorila ekonomistov, med drugim Maksa Tajnikarja, ki ni kdorkoli, ampak nekdanji minister za gospodarstvo, ki je povrh vsega bil na to funkcijo predlagan s strani tedanje ZLSD (sedaj SD). Toda sama zmaga SDS je v tem trenutku še vedno Pirova zmaga, pač pa se bo SDS morda počutila bolj suvereno, saj je dobila potrditev, da je v svojih pobudah – pa čeprav so le-te zavrnjene – v bistvu (javnomnenjsko) uspešna. Kaj pa, če odstotke na teh volitvah prevedemo na državnozborske volitve? Potem bi morali upoštevati štiriodstotni prag, iz parlamenta pa bi izpadli tako SLS kot SNS (ki sta, mimogrede, najbolj zainteresirani za slovenske interese pri določanju slovensko-hrvaške meje). V tem primeru bi tranzicijska levica še vedno dobila pičlo večino, saj moramo upoštevati še rezultat DeSUS, ki je glede na požrte obljube naravnost fenomenalen in ni kaj dosti manjši od tistega, ki ga je stranka dosegla na lanskih jesenskih volitvah. SDS bi lahko sicer dobila mandat za sestavo vlade, vendar bi morala potem sestavljati t. i. veliko koalicijo, kar pa bi bilo nemogoče glede na stalno zaklinjanje vseh štirih strank (LDS, SD, Zares, DeSUS), da za nobeno ceno ne bodo šle v koalicijo z Janšo. To pomeni, da bi tudi s takšnim rezultatom, kot so ga prinesle zadnje volitve, najverjetneje dobili isto vladno koalicijo, kot jo imamo sedaj, le da morda z drugačnim razmerjem moči in z drugačno sestavo vlade, verjetno tudi z drugim predsednikom vlade. Verjetno je tudi to razlog, da na volilno nedeljo ni bilo čutiti kakšne posebne evforije na sedežu SDS. Funkcija zmage SDS je torej zgolj v tem, da je nekoliko streznila SD, ki pa ima do naslednjih volitev še dovolj časa, da se konsolidira in pridobi javnomnenjsko prednost pred opozicijo.
Kaj pa NSi? Njen vzpon je precej pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Še lansko jesen je bila stranka ob šokantnem izpadu iz državnega zbora obsojena na skorajšnjo smrt. Kasnejši kongres, na katerem je dotedanji predsednik Andrej Bajuk prepustil krmilo Ljudmili Novak, ni prinesel bistvenih premikov v javnem mnenju v prid NSi, s čimer se potrjuje staro pravilo, da je veliko lažje izpasti iz parlamenta kot se vanj (ponovno) uvrstiti. Zato so bile volitve v evropski parlament za NSi ključnega pomena, ne glede na to, da je NSi v primerjavi s prvimi evropskimi volitvami dobila enega poslanca namesto dveh. Z uvrstitvijo na tretje mesto (dva odstotka za vladajočo SD!) je »novim Slovenkam in Slovencem«, kot bi dejal p. Peter Lah, uspel veliki met. Toda pomislimo – na lanskih volitvah se je veliko govorilo o tem, da je izgubljene glasove NSI dejansko pobrala SDS, kar pa je samo deloma res, saj je večina simpatizerjev NSi ostala doma, nekateri so raje podprli SDS, medtem ko SLS pod Šrotovim vodstvom ni imela možnosti pridobiti novih »pomladnih« volivcev. Toda na prvih evropskih volitvah se je zgodilo ravno obratno: NSi je zmagala, medtem ko je bila SDS tretja – torej obrnjen vrstni red v primerjavi z zadnjimi volitvami! Nosilec liste SDS je bil tedaj Miha Brejc, ki ni bil ravno prava izbira za nosilca liste in t. i. pomladnim volivcem ni bil tako blizu kot Peterle. Slednji tega sploh ni opazil, zato je bil na parlamentarnih volitvah leta 2004 toliko bolj razočaran, ker NSi ni ponovila uspeha z evropskih volitev. Glede na stanje, ki je v NSi vladalo lani, je stranka lahko zelo zadovoljna z izidom zadnjih evropskih volitev, čeprav je res, da je ravno Peterle tisti, ki priteguje tudi ne-simpatizerje stranke, ki jo zastopa. Vendar pa tudi Peterletova karizma ni tako samoumevna – spomnimo se predsedniških volitev pred letom in pol nazaj, ko je bil Peterle v drugem krogu tako rekoč potolčen in se je zdelo, da je za domače politično prizorišče politično mrtev. Sicer je predsedniške volitve zelo težko primerjati z evropskimi, toda nekaj je jasno: Peterle se kot politik še najbolje znajde kot evropski poslanec in videti je, da to prepoznava tudi slovensko politično telo. Bržkone pa bi imel Peterle verjetno celo več možnosti za uspeh, če bi tudi pred predsedniškimi volitvami nastopal tako kot pred evropskimi volitvami, torej z jasnimi stališči, brez izmotavanja in iskanja stališč, ki so zaradi svoje prevelike »kompromisne« naravnanosti odbijala tradicionalne pomladne volivce. Res pa je tudi, da se je morala tokrat od mandata evropske poslanke posloviti Ljudmila Novak, ki se bo odslej lahko več posvečala domačim temam. Teren pa ji je pripravil nihče drug kot novoizvoljeni predsednik podmladka NSi Jernej Vrtovec, ki je z odmevnimi akcijami (izbrisani, Titova cesta) ohranjal navzočnost NSi v medijih. Glede na to, da je NSi kljub bleščečemu rezultatu na evropskih volitvah še vedno izvenparlamentarna stranka in s tem dejansko v slabšem izhodiščnem položaju kot parlamentarne stranke, bo potrebno še veliko delati – najprej nagovoriti tiste simpatizerje, ki so bili zaradi notranjih sporov v stranki ter njene neodzivnosti na nekatere dogodke razočarani in niso šli na volitve.
Tudi SLS čaka podobno veliko dela, saj je na evropskih volitvah znova doživela velik polom, z doseženim rezultatom pa se ne bi uvrstila niti v državni zbor. Bržkone je razlog tudi v tem, da je imela v primerjavi s SDS in NSi precej neprepoznavno listo (Ivan Žagar v javnih nastopih ni ravno blestel), poleg tega pa gre za stranko z izrazito »podeželsko« karizmo. Sklepati je mogoče, da so nekateri volivci SLS tokrat morda podprli Peterleta. Verjetno bi SLS osvojila več glasov, če bi bil njen nosilec Radovan Žerjav, ki pa se je odpovedal kandidaturi na evropskih volitvah, prav tako bi bilo morda bolje, če bi bil nosilec liste Janez Podobnik. A vendar bi bilo nesmiselno odgovornost za slab rezultat pripisovati sedanjemu predsedniku stranke, ki je svoj položaj prevzel manj kot mesec dni nazaj, kar tudi pomeni, da je SLS šla na volitve z bremenom, ki ji ga je zapustil nekdanji predsednik Bojan Šrot. Rezultat SLS je šele pokazal, da se bo treba lotiti dela.
Precejšen uspeh je dosegla LDS, ki je močno popravila rezultat z volitev v državni zbor, bržkone pa je nekaj volivcev pobrala tako SD kot tudi Zaresu. Slednji so se uvrstili na peto mesto, kar sicer ne prinaša razlogov za slavje, toda po drugi strani pa lahko ugotovimo, da je eden od zmagovalcev evropskih volitev tudi Golobičev Zares. Predvsem zato, ker je stranki uspelo dobiti mesto v evropskem parlamentu navkljub šokantnemu razkritju laži Gregorja Golobiča. Zato so »orange boys« kljub vsemu »zares zmagovalci«, ki so se rešili pred skorajšnjim potopom…