Golobičev strel v koleno

Kdo bi si mislil, da se bo predsednik Zaresa in aktualni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič (ki je, mimogrede, za svojo pot do univerzitetne izobrazbe potreboval skoraj dvajset let) znašel na prangerju samo nekaj dni pred volitvami v evropski parlament. Morda bi kdo sklepal, da gre v tem primeru za namerno diskreditacijo, tako kot so hoteli »desni« leta 2007 tik pred županskimi volitvami v Ljubljani »potunkati« Zorana Jankovića, ki pa je nato prepričljivo zmagal že v prvem krogu (da ne omenjamo dejstva, da je njegova lista v ljubljanskem mestnem svetu dobila absolutno večino). Toda zadeve niso tako preproste: Golobič sam ne kandidira za volitvah v evropski parlament, poleg tega pa ni skrivnost, da mu polena pod noge mečejo predvsem njegovi nekdanji tovariši iz LDS.
Bodimo iskreni: Golobič si je za težave, ki jih ima v zadnjem času, kriv sam. Le da je morda nesrečna okoliščina, da ga je to doletelo ravno tik pred volitvami v evropski parlament. In komu se za to lahko zahvali? Če bi bilo po njegovo, bi lahko sklepali, da je za vse skupaj kriva SDS in pa seveda prejšnja vlada. Kar seveda veliko govori o tem, koga se Golobič v resnici boji, čeprav se je še nekaj mesecev nazaj v časopisih pisalo drugače, češ da je Janša tisti, ki se boji Golobiča, ker slednji največ ve o Janševih »umazanih poslih«. Izkazalo pa se je, da velja bolj obratno. Mimogrede, se še spomnite, kako živčno je nastopal Golobič tik pred volitvami leta 2004? Tudi tedaj se je precej govorilo o Ultri ter korupciji, vendar brez kakšnih konkretnih dokazov, kljub temu pa je tedaj Golobič, čeprav se je kobajagi umaknil iz politike, na vso moč napadel Janšo. Očitno pa ni vedel, da je z napadi na Janšo naredil medvedjo uslugo sebi in stranki, ki jo je zastopal. Tedaj je bila to LDS.
Toda poglejmo bolj natančno, kakšen križ si je naložil Golobič. Prvič: medijsko razkritje nezavarovanih kreditov podjetij, ki so tako ali drugače povezana z Ultro. Drugič: Golobičevo prikrivanje lastniškega deleža v Ultri, ki naj bi sicer znašal okoli osem odstotkov, vendar naj bi bil vreden kar milijon evrov. S tem se seveda postavlja vprašanje korupcije glede na to, da je Ultra precej sodelovala pri projektih, kjer je bila država investitor. Tretjič: prenos področja telekomunikacij k ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki ga slučajno vodi ravno Golobič. Torej področje, ki bi morali biti po vseh pravilih del ministrskega resorja, ki pokriva gospodarstvo, slednjega pa vodi minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, ki je, mimogrede, član Zaresa in si v zadnjem času zelo prizadeva, da bi bil s preferenčnimi glasovi izvoljen v evropski parlament. To lahko pomeni, da Golobič Lahovniku ne zaupa dovolj ali pa se boji, da bi v primeru Lahovnikove izvolitve ministrstvo za gospodarstvo prevzel nekdo, ki ne sodi v Golobičev krog. Tako ali tako pa je znano, da bi s prenosom področja telekomunikacij na visokošolsko ministrstvo Golobič dobil neposredni nadzor nad gospodarsko panogo, ki je že od nekdaj njegov fevd (poleg energetike). S tem bi bilo poslovanje s podjetji, ki sodijo v Golobičev imperij, precej olajšano in verjetno javnost še dolgo ne bi vedela, kakšni posli potekajo v ozadju. Tako pa so Golobiča po nesreči »namočili« kar vodilni možje zagorske Ultre (Miloš Urbanija in Gregor Breznik), ki so včeraj na tiskovni konferenci razkrili tisto, o čemer so se nekateri spraševali že dlje časa – da je Golobič vsaj posredno solastnik Ultre. Ali natančno: Golobič ima v lasti desetino nizozemskega podjetja Ultra Sum, slednja pa ima v lasti 70 odstotkov Ultre iz Zagorja ob Savi. S tem pa se seveda odprejo nova vprašanja in sicer glede domnevno nezavarovanih kreditov pri Novi Ljubljanski banki, ki jo je prej vodil razvpiti Marjan Kramar. Slednji velja za človeka, ki je blizu Golobiču, veliko prahu je najprej dvignila njegova milijonska nagrada, nedavno pa še razvpita pogodba, ki je bila objavljena tudi v tedniku Demokracija. Vse pa kaže, da je zgodba o nezavarovanih kreditih podjetij okoli Ultre prišla ravno iz vrst LDS in sicer kot maščevanje zaradi Zaresovega nasprotovanja Kramarjevemu nasledniku Drašku Veselinoviču, ki ga je na vrh NLB dejansko ustoličila LDS (in s tem sprožila nastanek t. i. kas-ov). Reprogramiranje t. i. tajkunskih kreditov je kasneje Veselinoviča (nepričakovano?) odneslo s položaja – sam je sicer ponudil odstop, ni pa računal, da ga bodo nadzorniki tudi dejansko razrešili. Glavni interesent za Veselinovičevo razrešitev pa je bil ravno Golobičev Zares, saj sta se tako Golobič kot Lahovnik predstavljala kot nasprotnika tajkunov (zato so nekateri v LDS imeli dober motiv, da se maščujejo svojemu nekdanjemu članu Gregorju Golobiču). Vendar so jima nasedli le tisti, ki ne poznajo njune zgodovine. Lahovnik je v preteklosti kot svetovalec pomagal pri menedžerskih prevzemih in je veljal tudi za zaveznika Pivovarne Laško v t. i. pivovarski vojni (ko se je pojavilo vprašanje prodaje Pivovarne Union belgijskemu koncernu Interbrew), Golobič pa velja za dolgoletnega kadrovnika ter vplivnega moža v medijih in gospodarstvu, zlasti v telekomunikacijah ter energetiki. Golobiču seveda ni težko nasprotovati Boško Šrotu sedaj, ko je slednji dejansko šibak, saj je izgubil vsakršno zaledje v politiki (njegov brat Bojan Šrot sedaj dejansko nima nobene funkcije v SLS, od koalicijskih strank pa mu je verjetno še najbližja LDS zaradi naveze Miro Senica-Katarina Kresal), poleg tega pa je vse od razvpite prodaje deleža Mercatorja med Šrotovimi nasprotniki tudi sedanji ljubljanski župan in nekdanji prvi mož Mercatorja Zoran Janković. Slednji ravno tako sodi med tajkune, je pa tudi simpatizer Golobiča in Zaresa, tudi v vrstah Jankovićevih mestnih svetnikov je kar precej članov stranke Zares. Pustimo ob strani dejstvo, da se je Golobič-Jankovićev krog dokončno odpovedal tudi nekdanjemu predsedniku uprave Istrabenza in dolgoletnemu članu LDS Igorju Bavčarju. Kakorkoli že, Golobičevo nedavno javno nasprotovanje tajkunom je z zadnjimi dogodki izgubilo zadnji kanček verodostojnosti, napetosti med Zares in LDS pa so zgolj predstava za javnost, ki jo skušata obe strani čim bolj prikriti, saj ju še vedno druži sovraštvo do najnevarnejšega nasprotnika - in to je Janez Janša. Zato ne preseneča, da Golobič znova obuja teorije zarote s strani največje opozicijske stranke – slednja postaja vse nevarnejša, ne samo zaradi prednosti pred SD v javnomnenjskih anketah, pač pa tudi zaradi vsebinskega pristopa k političnim vprašanjem ter gospodarski krizi. Da se Golobič ne more več izgovarjati na domnevno »janšistično« nacionalno televizijo, ki mu menda ni hotela dati prostora za pojasnila v zvezi z domnevnimi nezavarovanimi krediti, kaže tudi dejstvo, da se je prejšnji teden v petek pojavil na Pop TV, kjer ga je novinarka Petra Kerčmar tako rekoč »sesula«. Kar tudi kaže na to, da je Golobič verjetno pričakoval, da se bo Pop TV v vojni proti nacionalni televiziji postavila na njegovo stran, vendar se mu račun ni izšel, saj je naletel na »napačno« novinarko. Tako Golobiču ostaja na voljo časopis Dnevnik, ki dogajanjem v zvezi z Ultro ne namenja veliko pozornosti, tako ali tako pa Dnevnik sodi pod dežnik Bojana Petana, ki je sicer povezan z Golobičem.

P. S.: Takoj po objavi člankov o Golobiču in Ultri je bilo zelo zanimivo spremljati zmedene in agresivne odzive Golobičevih privržencev, ki so prepričani, da se je Golobiču zgodila strašanska krivica, zanjo pa naj bi bili zaslužni SDS-ovci oz. »janševiki«, ki naj bi uporabljali metode, ki jih deklerativno najbolj kritizirajo (se pravi boljševiške metode). A bodimo iskreni: tudi meni osebno so »oranžni« že dostikrat očitali, da sem fanatičen privrženec grosupeljskega kaplarja Ivana Janeza Janše (Velikega vodje), ki naj bi bil zame nič manj kot bog. A pokazalo se je, da imajo Golobiča nekateri še vedno za nekakšnega boga. Da ne omenjam dejstva, da je Ultra že vložila tožbo proti nekaterim medijem – ko je podobno ravnal Janša za zaščito svojega dobrega imena, so razne civilne iniciative to razglasile za barbarstvo nad svobodo izražanja. Po drugi strani pa so se Golobičevi privrženci z vsemi topovi spravili nad novinarja nacionalne televizije Mateja Hlebša (slednji je sicer že nekaj časa trn v peti Borisu Vezjaku), medtem ko jih ne motijo hujskaški kvazi-novinarski prispevki, naperjeni proti vedno istim osebam, v nekaterih časopisih. Stari Rimljani so vedeli, da kar je dovoljeno Jupitru (ali bogovom), ni dovoljeno volu (oz. raji).